Konec praznikov, potopisi opravljeni, čokolade s severnoatlantsko soljo in karamelo podeljene, brownie-ji premazani z glazuro, jaz pa na večer, preden se podam nazaj v kruti odrasli svet, kjer si ne lažem, da je življenje en ogromen po-meni-in-tebi-dišeč kovter, mrzlično klikam po knjižnici islandskih fotografij, se vmes izgubljam v oblakih spominov, ožim izbor na čim manjšo…
Šušmuš
V hipu sem imela reprogramiran plan svoje bližnje prihodnosti. Sploh me ni tako prizadel ta šušmuš (Šušmuš? Beseda šušmuš ne obstaja.), ki je zrukal tako utirjeno zamisel, ki je v vsem tem času postala že skoraj neizpodbitno dejstvo, če ne bi v vsem svojem ziheraštvu govorila, da nič ne bo, dokler ne podpišem papirja. Malo…
Kaj pa njo, a jo boli koleno?
Zdaj, na drugi ponedeljek po dopustniškem življenju, oh, tem čudovitem grškem življenju z velikimi debelimi pojedinami in namakanjem teh isto velikih in debelih riti v Egejsko morje!, bi pa že morala normalno ali vsaj stabilno šofirat rutino dolgočasnega vsakdanjika. Brez kompulzivnega basanja grških čokoladnih palčk v usta in brez stresnih izpadov med pripravljanjem zajtrka ……
Novo desetletje odraščanja
Oh, pa ta čudovita deževna nedelja! Za čaj, za dekco, za nov ikea katalog, s katerim se še sploh nisem uspela spečat, čeprav ga imam najbrž že tri tedne doma. Za čohanje depresivnih muc, za planiranje prigrizkovnega repertoarja, ki nas bo spremljal na novem malem popotovanju s petka na soboto, za nov zanos pri pisanju!…
Jaz, ti in MS gremo na Islandijo
Bilo je rojstnodnevno darilo Kot bi me nekdo zavil v povštre in mi v ušesa naštelal vatko, preden skočim v novo prazno vesolje, kjer po vrhu vsega lebdiš in sploh ne padeš … Če mi je ostalo kaj od dveh let osnovnošolske fizike. Tako sem se počutila, ko mi je ob njegovem neznanem pivu in…
Preden dozorim ali kdaj sploh dozorim
Nohte na nogi sem si le poščipala. Že nekajkrat, ne se ustrašit, da jih puščam od decembra! Sem pa začela razmišljat in prav lovi me že misel, da bom v tej dobi, ko je sekundni cagar nastavljen na parstokrat hitrejšo prestavo, pozabila, da sem/bom prestopila to magično ukleto desetico … Razen, če bom svoj propad…
Realno stanje: Več prehranskih dodatkov in manj svežih kosil
Pokukam. In hitro pogledam stran. Zaprem zavihek. Ga še enkrat odprem. Začnem listat in brat. 24. september je tako oddaljen! Vznemirljivo življenje brezposelnika je danes namreč še bolj vznemirljivo življenje nekoga, ki se usposablja na delovnem mestu in cveti in ima krila in raste in postaja odločnejši, samozavestnejši in bolj prepričan vase. Kar naenkrat ima…
Vznemirljivo življenje brezposelnika, 2. del: pozdrav, jesen!
Gre sicer za neprekinjeno nadaljevanje prejšnje objave, a zaradi zasanjane harmonije začetnega dela teksta ob povratku z dopusta in zaradi zagrenjenga in temperamentnega zaključevanja istega teksta, bi bil preskok za namišljenega bralca prehud. Zato klikam na povsem nov bel list moje blogerske knjige. Običajno zakrpam rane, ki si jih pridelam ob padcu nazaj v realnost,…
Vznemirljivo življenje brezposelnika, 1. del: Povratek z dopusta
Vznemirljivo? In dopust? Zaradi vsesplošne skepse, ki se je da čutiti v tem drugem vprašanju, odpiram novo rubriko o življenju brezposelnika. Vznemirljivo predvsem zato, ker je najbrž vsako življenje vznemirljivo, ne glede na to, ali cel dan preždiš za neumnimi serijami, ker ne upaš priklikat do zaposlitvenih portalov, ne glede na to, da cel dan…
Iskalka v klasičnem smislu.
Nazaj v temni sobici. S porisanimi zavesani in komarnikovimi rešetkami je še temnejša, čeprav že tako stoji na popoldanski senčni strani in vremensko zunanji svet ni prav posebej svetel. A tudi, če bi bil – za toliko ekranov in računalniško zver je bolj primerna ta malo mračna in vampirska atmosfera s podzemnojamsko konstantno klimo. Danes…