V hipu sem imela reprogramiran plan svoje bližnje prihodnosti. Sploh me ni tako prizadel ta šušmuš (Šušmuš? Beseda šušmuš ne obstaja.), ki je zrukal tako utirjeno zamisel, ki je v vsem tem času postala že skoraj neizpodbitno dejstvo, če ne bi v vsem svojem ziheraštvu govorila, da nič ne bo, dokler ne podpišem papirja.
Malo sem se ustrašila, ampak bolj te svoje trdne nejevere, da to ne more biti še čisto nič res, dokler vsaj tri strani tega ne potrdijo. Ampak potem je to namesto v zaprepadenost in obup hitro preraslo v celo abecedo scenarijev od B-ja naprej … In se moment zatem povezalo z vzhičenim bitjem srca – tistim goratim in s hudo ostrim vršičkom, ki že skoraj ponazarja veselje. Veselje, da bom imela čas, da si načrtno spet malo povrnem moči v mišice po virozi ošvohnjenih nožic, da bom imela čas za pisanje, ker blogerstvo je zdaj spet “in”, jaz pa nad njim nisem nikoli narisala smrtkota, da bom imela čas za preCedovanje, za uresničevanje vseh idej, novega povezovanja med navidez nepovezljivimi ter ozaveščanja ljudstva z namenom izboljševanja kakovosti življenja ranljivih. Predvsem bi se zelo zavestno borila in potiskala zelo velik štempelj na ta tako nestabilna tla našega planeta, čeprav na našem vrtu spodaj pod balkonom …
Potem se malo zgrozim. Znam preveč dobro igrati vlogo brezposelnika? Se mi ta vloga zdi preveč samoumevna in sem kar malo apatična, sprijaznjena, da je to pač neka normalnost zame, ki imam odlične predpostavke za to, da ne bom normalnemu nikoli prav dobro ustrezala? Sploh se mi namreč ne zdi več tako strašna, ta brezposelnost, kot se mi je zdela leto nazaj, ko sem doma med štirimi stenami glodala vogale in ne upala stopit na sonce, saj sem se že skoraj bala ljudi. Mogoče pretiravam, ker me okolica ni gledala tako kritično, vseeno sem se pa ob določenih vzgibih, pritiskih in samoanalizah le tako brutalno počutila.
Prepovem si take misli. Drugače je, si rečem. Dozorela sem v vsem tem času, veliko več izkušenj imam, močnejša sem, opolnomočena, zavedajoč se svojih pravic, zavedajoč tega, kaj vse lahko še premaknem, zavedajoč, da kljub vsem trenutno trpečim aktivnostim lahko ostanem v približku normalnega. Kakorkoli se odvije, bo dobro. Zdaj se bom že znašla.
Ne skrbi, stanje, ki me je te dni pretresalo, se je sicer utirilo nazaj. Niso ga potrdile vsaj tri strani. Še vedno pravim, da nič ne bo, dokler ne podpišem papirja. Na nek način spim bolj umirjeno, spet z upanjem na tisto nekaj, ni me pa strah, da bom totalka – totalna izgubljenka v Vesolju – če ne bo. Tako lepo je življenje, polno ambicij!
Šušmuš je potihnil. Šušmuš sem pravkar dodala v Izgubljeni slovar.
Šušmuš – a m (ȗ) Vihar, ki se zgodi v naselju možganskih celic, ki sicer živijo umirjeno in sinhrono življenje: zavel je šušmuš; obsedel me je šušmuš; presenetil me je šušmuš; šušmuš je ubila mantra, šušmuš je odšel tako hitro kot je prišel, šušmuš, šušmuš, šušmuššš …