Sem Darja. Tam nekje po tridesetem.
Rada pišem. S tipkovnico v roki se po Vesolju in po raznoraznih blogih klatim že od srednje šole dalje. Z diagnozo multiple skleroze pri rosmih in neznosnih 18-ih sem postala še malo bolj izgubljena, kot bi se za mlado mozoljko spodobilo, zato je pisanje dobilo še večji pomen pri reševanju morebitne izgubljenosti. Seveda sem se izgubila. In našla. Ampak ker je lovljenje ravnotežja pri multipli sklerozi še posebej bistvenega pomena, z iskanjem sebe pridno nadaljujem. In sočasno pametujem, ker sem slučajno skozi leta posedovanje te pošastke, spoznala marsikaj – o življenju, o bolezni, o ljudeh. Sem prepričana, da ni škodljivo zame, da malo bolj glasno ropotam o življenju z multiplo sklerozo, in da ni škodljivo zate, da malo več prebereš o tej večno premalo poznani bolezni. Kot recimo:
- da ni konec (kvalitetnega) življenja z njo,
- da se še vedno marsikaj da, kljub oviram in težavam, s katerim te vsakodnevno zaznamuje.
- in da je na drugi strani v svetu še vedno toliko nesprejemanja invalidov, predsodkov in drugačnih obravnav, ki bi se jih dalo z malo več znanja na en-dva-tri odpraviti.
S pisanjem lahko nekaj dam, sem se odločila. In svojo navihano jamrajočo pisarijo skozi leta spremenila v tako – bolj resno, z malo ozaveščevalne funkcije. A ni to dobro!? Kot ponosna andragoginja sledim besedam profesorjev, ki so nam skozi študij vprogramirali v nadobudne buče: “Vi ste tu zato, da boste spremenili svet.” A res? Pa da vidimo.
Se beremo!
