Ponovno sem skočila v kombinezon logističnega strokovnjaka. Nikakor ne tistega običajnega logistika s fakultetnim nazivom, pač pa sem se podala v še eno izkušnjo kot …
… pravi logistični strokovnjak za točno določeno osebo z dvajset odstotnim vidom, otežkočeno štorkljasto hojo in zelo zmedenim umom, ki bo potovala:
– brez sopotnikov, ker saj so že na kosilu cilju,
– brez najljubšega princa na belem konju, ki sicer običajno tovori celoten nabor prtljage, in če je potrebno, dvigne nase še njo (“I know!” se oglasi zatrapana in vsa-rdeča-v-faco pepelka v meni), ker je nekje v tujini in je prav, da punca ni odvisna od njega,
– brez velikega občutka za orientacijo, ker če je nimaš, je nimaš.
Prtljago, ki bi jo sicer nosil ta moj princ z belim konjem na belem konju ali beli konj, oddam v transport že dan prej. Grelnik vode – poleg sobe z balkonom zelo pomemben družabni element celotnega vikenda – potuje v vrečki poleg. Ostalo pa, povzamem strašno dolg spis, deluje tako, da določim prevoz (aka papaprevoz) do avtobusa od mojega službenega mesta, določim avtobus, ki me pripelje do železnice, določim vlak, “ki tiho pelje svojo pot”, ampak naravnost do termalnih vrelcev. Določim ure, na koncu pa naj bi zasluženo ležala med mehurčki, srkala mehurčke, pljuvala mehurčke – kot se za take vrste strokovnjaka spodobi. Ne bo treba prav veliko gledat, ne bo treba prav veliko hodit, načrt je sestavljen odlično, varno in udobno. Za zraven v mini ruzak bejbi-roza barve stlačim še kilo piškotov, plesnjivo vodo, slušalke in rikola bonbone.
Odlično, dokler ne pride realnost s papamobilom, ki se izkaže za počasnejšega od mojih utrujenih spotikajočih se nog. Pa realnost s sicer povsem predvidljivim prometnim štofeljcem, ki je posebej znan za petkovo četrto uro popoldan. Zamudim priložnost direktnega vlaka, se obsodim na tistega s prestopom. Po vsej verjetnosti zaradi strašljive informacije, da prvi vlak stoji na dvanajstem tiru, torej čisto na drugem koncu te mimogrede ogabne ljubljanske železniške postaje, do katerega bi morala prihopsat v štirih minutah. Seveda je to strašljiva informacija za nekdojko, ki bi vmes še dvakrat ujela železnega zajca, če bi tako hitela v novih še name-nenavajenih bata šolnih!
Potujem. Prestopim tam neznano v temi nekje v štajerskem delu naše kure. Pridem, ah, prijatelji me potegnejo v objem. V trenutku izzveni stres tega tedna in te vožnje, ki je pravkar za mano. V roke dobim kozarec vina in šalco kave, zatrepetam od ugodja. Menjava okolja, menjava ljudi, menjava tempa, to je to! Pa brez kuhanja, brez pomivanja in pranja, brez najbližjega in tistega zgoraj omenjenega princa, čeprav ga obožujem, brez mačkov – razen na smešnem posnetku, ki utemelji razlog, zakaj se ob treh zjutraj pri nama doma sliši, kot bi nekdo rušil stene v dnevni sobi … Investicija v raztegovanje in nategovanje vseh telesnih štrlin, v pritiskanje akupresurnih točk, v gnetenje malih mišic in v načrtno pomirjanje napetih inpulzov trešči kot bumerang z vso dobro energijo vame. Vozle, ki bodo kmalu prerasli lopatice, bodo reševali drugi. Napihnem se od tega žabjega ponosa, ko spoznam, da isto dolžino ob približno istih vremenskih pogojih, v istih bombažnih supergah!, prehodim brez palic, brez komolcev in brez postankov – tako zelo stabilneje kot osem mesecev nazaj. In voda, kjer pozabim, da je karkoli narobe z nožicami! Dokler ne splezam ven iz vode in sem tisti hip cela gumica na trdnih ploščicah.
Hudo zrelaksirana, hudo navdušena nad dejstvom, da se logistična strokovnost ni ravno izkazala s svojimi kompetencami, pač pa je prevladala življenjska iznajdljivost s kapljico jebivetrstva (ali vdanosti v usodo, kaj pa vem), hudo zadovoljna z dokazom, da žvečenje fampyrskih tabletk zjutraj in zvečer pomaga, da deluje novo okolje, delujejo ljudje, ki jih ne vidiš vsak dan, deluje jesenski zrak, deluje ta vikend na off. Še naprej bom planirala vsak svoj kilometer, do mehurčkov se bom pa očitno kakorkoli znala dostavit. Samo da mi telefon z GPS-om ne crkne.