Lemtrada: dva meseca nazaj
Zagon bolezni: en mesec nazaj
Morje me je pozdravilo.
Ko rečem »morje«, mislim na topel zrak s soljo, ki se lima v lase, na mehko zeleno neosmojeno travo, ki pocrklja bosa in utrujena stopala, na pesek, ki zoprno prešpika zakrnele živčne končiče, na modrino! Vseh odtenkov neba in valov pod njim.
Pa na večerno srkanje sluzkave mesnate notranjosti školjk, ki se brezsramno razliva še po bradi pa vratu in povsod drugje. Mislim na romantične polne lune, razgled z dveh optimalno zložljivih stolov, in že prepotentno sliko jate delfinov, ki jih uzreš tam na obzorju … In jih uzrem skozi tvoje navdušenje in daljnogled pametnega telefona. Vznemirjeno zaprtih kljunov se z gumami odpraviva na skalnat vrh, da premeriva, koliko otoškega raziskovanja naju še čaka.
Ko rečem »pozdravilo«, mislim stabiliziralo v umu in telesu, našlo me je nazaj, še zmorem in obvladam to divje življenje. S še nekaj več prilagoditvami, a še vedno prostoročno, kar mi avtomatsko ponudi čar manevriranja s kapacitetami moči in ravnotežja. Mravlje in čebele v nogah so pomrle vsaj do te prijetne mere, ko lahko zaspim. Na probi imava najino novo prenosno ležišče, ki se bo od zdaj naprej vozilo z nama na konec sveta … To je to.
Po jajcih sem hodila, ko sem zapustila varno zavetje Sobe 05.
Lažen je ta lahek korak, ki so mi ga dale neznosne količine kortikosteroidnih flašk, previdna moram biti. Vse moram ozavestiti, vsak gib, vsak izdih. Picajzlasto sem sprejemala občutke nevrtoglave in stabilne hoje in logično, da sem bruhnila v jok ob vsakem premiku okolice, ki je bil v neskladju z mirnostjo in pasivnostjo moje bivše sterilne bolniške postelje. Ob vsej novi kemični strukturi mojega sistema je največjo dramo delala zavest: tako nemočna si v resnici, ko bolezen poči! Njen suženj si, čeprav nenehno pripoveduješ, da te nima ona, ampak imaš ti njo … Tako na izi izgubiš sebe, izgubiš vsak up in vsak zametek optimizma.
Moja nova normalnost
Za dolgo sem ostala zmedena in skeptična. Pokvarjen električni sistem v faci se je vzpostavil nazaj, v nogah ne (zato beri raje prve odstavke o morju). Sovražila sem jih pred spanjem, čez dan sem jih učila. In trenirala. Počasi. Neopazno se stanje premika na bolje, a to tako neopazno, da boljšega stanja res ne opazim in se raje vsakodnevno z vsem odporom jezim nad sabo, nad svetom, nad boleznijo. Prekmalu za jutrom jo začutim. Spomnim se na ta zloglasni têrmin »napredujoča«, ki se je drži. Kar zatemni se mi pred očmi, ko pomislim na prihodnost.
Potem imam spet malo boljši dan. Klikam po spletnih nakupovalnih šoping centrih in naročam neudobne sandale, ki jih najbrž ne bom nikoli obula. Ni patetično, v bistvu je hecno in temu se v resnici smejim na ves glas. Na teden mode se grem slikat v čednih črnih supergicah z belim podplatom in belimi šnirncami. Na srečo so trenutno tako ‘in’, da se zlijem med vse visoke pete, ki se postavljajo pred gigantski s sponzorji preliman zid. Z vsemi slabimi in slabšimi momenti si tolažilno rečem, da še iščem mesto, na katerem točno stojim. Vzpostavljam še to svojo novo normalnost in upam, da ta ni točno ta, ki sem jo začutila v zadnjem tednu.
1 thought on “Morje, čebelnjak in nova normalnost”