Nisem se pomirila, ko sem prišla domov. Še vedno je streljalo v moji glavi – švigali so kometi, ampak vseh barv! Zaprepadena šokiranost v kombinaciji z golo srečo. Vzhičenost, kako preprosto in lahkotno je lahko bivanje, kar začutila sem to vero v dobro ljudi in v boljše jutri, čeprav sem jo vedno po malem omaleževala. Ker da ne živimo v pravljicah. Vse je bilo tako enostavno, tako povezano. Vsak detajl sem na glas skomunicirala, vse prediagnosticirala. Počutila sem se kot v pravem vrtincu, želela sem povedat še več in več. Toliko poslušalcev sem imela, nikogar ne bi zapostavila, toliko sem po bumerangovsko dobila nazaj. Pelje me na burger. Fino prepečen, da ne bo štale.
Pri ponovni socializaciji v svoj mikro ekosistem ponavadi najprej spečem kruh. To je tisti vonj in postopek, ki me malo potreplja po ramenih in mimobežno sporoči “Ej, doma si, to je tvoj dom, kr počasi …” Po peki kruha je kuhinja v mokastem razvratu in to mi res sede. Moka na pajkicah, moka v laseh, moka v mačjih posodicah, moka na zavesah. Preden odtavam vsa izmozgana v sterilno posteljo in nastavim budilko za naslednji dan, ponavadi vem, da sem kompletno uredila vse stvari po prostorih – kar tako verižno zaradi kruha in bombe, samo še topel klebček kruha se oklenjen v vlažno krpo počasi transformira v svoje pravo bistvo.
In tokrat je res šlo drugače … Naspidirana sobota. Pospravljanje. Vse bi zdrgnila. vse bi menjala, vse bi oprala. Malo nerazumljivo, ker me je stanovanje počakalo v točno tako urejenem stanju, v kakršnem sem ga zapustila. Stvari, ki sem jih sama puščala kar po tleh po stanovanju, ko sem prišla domov, in stvari, ki so se sproti nabirale ob zmedenem malem cilju mojih notranjih glasov, da bi se počutila čim prej domače, so se kopičile. Vse te stvari so iritirale, najraje bi se lotila lepljenja posod z napisi o vrsti žita, na katere obstoj običajno moj najdražji pozabi, na katere obstoj od zdaj naprej moj najdražji ne bo več pozabil. Malo sem izgubljala to čistilno bitko, ni mi uspevalo.
Namesto tega sem pomagala pri razvoju visoke stopnje odvisnosti od čokolade. Že čez teden, zdaj pa z avtomatskim gibom roke ponesem rjavo tablico iz ovoja k ustom, ne da bi ta gib ponotranjila. Pri smokijih se malo držim nazaj, dokler po večernem filmu nekdo drug poseže po enem … Ki ga ni več. Apetit po kortikosteroidih sploh ni larifari.
Zvečer obležim, ker v mojih nogah brenči. V rokah brenči, v prsnem košu težko diham, v glavi cel epileptični party. Zaspim na kavču brez slabe vesti, ker ne bom dala prilike še enemu potencialno dobremu filmu (ki ni bil). Misli se sprevračajo, obračajo, vračajo … K zapisu, k odzivu ljudi, nezmožna sem povedati karkoli, stroj je malo crknil.
Noč na nedeljo je blodnjava. Kaj sem si to nakuhala! Kuham se! Nisem se prehladila, koža boli od naspidirane tekočine, grlo boli od naspidirane tekočine, čeljust boli … Od naspidirane tekočine? Ne, ni zobobol. Ponoči se mi zdi, da me vse duši, še najbolj od vsega dobro hoteč objem. Pa tako prijetno in toplo je pod blazino. Čutim črne težke okove na nogah, noge migajo same od sebe, ker se jih želijo znebit. Vstanem, pridrsam do stranišča, pomagam si z vsemi oprijemljivimi predmeti, ki jih zatipam naokrog, zavalim se nazaj. Objemajoč element prijazno odmaknem, kolikor le lahko, malo mu tarnam vmes. Spet imam za cel vlakec smrti materiala v mislih. Kaj? Se mi je stanje kar poslabšalo? Ne, to mora biti ta strup, to zdravilo. Popolnoma zdrava sem bila pred njim! Kaj bo z mano sedaj? Noč je, ponoči so misli bolj zlobne.
Zbudim se kot bi me povozil traktor z bagerjem in še vlak. Premikasteno. Komaj vstanem, lačna pogoltam zajtrk. Hudo nočno garanje je za mano. Lekadoli … Ni jih. Vidim izpuščaje. Povsod po telesu. Koprivničasta sem. Kar oddahnem si ob pogledu na pikasto pordelo kožo … Oh, samo strup, to zdravilo je pokazalo svoje zobe! Hoče iz telesa, telo ji ne pusti. To je bil ta boj in naj bo le zaslužen …
Čez dan se počasi sestavljam, jasno je, da bom potrebovala še nekaj dni. In res, z vsakim trenutkom sem bolj podobna svojemu pravemu agregatnemu stanju. Po cele dneve sedim za rezalno dilo in sekljam, sledim sterilni dieti, da se mi v črevcih ne bi razvila kakšna nadležna bakterija. Namesto smutija si pripravim kompot. Namesto solate si kuham cvetačo. Pa juhe. Nemogoče, da bi to počela še ves naslednji mesec … Hrano, ki je ne pojemo, naj zavržemo, meni pa se zdi neumno, zato sestavim plan o enolični prehrani, ki bo kar se da nagnjena k neugodnim razmeram za razmnoževanje mikroživalic in bo vseeno terjala čim manj priprave.
Preden se vrnem nazaj v življenje in preden pozabim na vse dobre modrosti, ki sem jih doumela s to izkušnjo (z vsemi mislimi nase in z vsemi mislimi na počasnejši tempo življenja in z vsemi mislimi na to čudno dobroto sveta) … Pa le spečem svoj terapevtski kruh. Da vem, da so vse stvari na pravem mestu, čeprav še vedno nikjer – sploh pa na posodah z žiti – ni nobenih nalepk.
1 thought on “Strup ali zdravilo? Lemtrada – vikend zatem”