Jeseni sem glasno pojamrala nevrologinji, da sem spet malo pozabila, kako poteka pravilna hoja običajnega homo sapiensa.

Seveda, MS mi je v 16-ih letih že dodobra obglodala živčke in oslabila nevronske povezave. Kakšna nova imunomodularna zdravila ne pridejo v poštev, saj nimam več zagonov, če pa do kakega zlobca pride, me za vsak slučaj čaka še 3. cikel Lemtrade.

Možgančki v tem času pa, glede na to, da radi branijo sloves “lenobnega”, niso naredili kaj veliko na ohranjanju pravilne pokončne drže in temu primerne manekenske hoje. Raje so po liniji najmanjšega odpora poskrbeli, da se je v danem trenutku ohranilo čim več energije in naloge telesnemu stroju pošiljali neenakmerno. Ravnotežje se je po možgančkovem mnenju ujelo. Točko B so s telesom dosegli. Ne glede na kvaliteto procesa.

Medenica levo-desno, capa capa. Bam. Lahko sem vmes obliznila asfalt.

Klic po uricah fizioterapije

»Hodim grdo in rada bi šla malo na soško fronto*,« sem povedala nevrologinji. »A zaradi situacije, ko v zraku brez kontrole plavajo bacili, ne želim v hospitalizacijo.«

*soška fronta je URI Soča

Predlagala mi je osem srečanj fizioterapije, ki jih lahko dobim na Nevrološki kliniki. Ideja se mi je zdela odlična! Čakala sem pomlad, a »vpoklicali« so me že prej. Začela naj bi kar takoj po novem letu.

Novoletne zaobljube o bolj aktivnem življenjskem stilu so se sicer zastrašujoče hitro začele uresničevati, a nič ne dé. »Reci DA življenju in priložnostim,« v mojem svetu utripa dokaj kičasto in očitno.

Že s prvega srečanja sem odšla totalno motivirana. Želela sem si ponovnega zavedanje mišic, ki sem jih v vsakdanu z multiplo pozabila uporabljati. Prva urica intenzivne vadbe na mestih, ki so odgovorna za ravnotežje, obeta! Ne, to niso stopala. Ključno je, da začneš pri jedru, mišicah, ki skrbijo za stabilnost trupa. So to stabilizatorji trupa?

Hoja po treh srečanjih

Pri hoji vidiš, da mi medenico meče sem in tja, res hitro hodim in tudi leve noge ne dvigujem pravilno. To je moja neozaveščena hoja. Moja ihtava hoja. Račkasta hoja.

Fizioterapija multipla skleroza
Fizioterapija 3. srečanje

 

Hoja po osmih srečanjih

Hoja je bolj ozaveščena, bolj umirjena, bolj pazim, da je tista trapasta medenica bolj pri miru, trebuh poskušam držat not (f***-presneto težko).

Prostora za napredek je seveda še ogromno!

A korak je bolj siguren. Korak je bolj varen. Tudi brez palice mi gre lepo, a me vseeno kar zanese (seveda, ker se možgančki fokusirajo na fronto, ki jo bijeta medenica in mišice spodnjega dela trebuha).

Ravnotežje je res nekaj … Kar ima še toliko prostora za izboljšanje! Seveda so tu še druge okvare: padajoče stopalo, koleno, ki se mi rado zaklene v pogačico, in večna dobra stara … UTRUJENOST

Multipla skleroza fizioterapija
Fizioterapija, 8. srečanje

»Namesti medenico, stisni trebuh,« je postala moja mantra

Zdaj moram vso to “piflarijo” vnesti v domače okolje. Možgančke moram še naprej držati na kratko in jih pretentati, da bomo skupaj hodili pravilno, normalno. To mora biti moja nova normala. Pravzaprav moram mišice opomniti, kako je bilo še v času “pred multiplo sklerozo”. Ker imajo tudi mišice spomin, jim ga moramo le priklicati nazaj. Hitro bodo “pokapirale”.

Zraven pa delati na moči. Pravilno izvajati vaje za moč. In jesti proteine. Bolj stabilna in bolj skoordinirana Darja, tukaj sem!


Pod črto: želim, da veš, da fizioterapija je mogočna in izboljša gibanje, a je le ena od mnogih možnosti pri tvojem soočanju s fizičnimi manjki. Posnetke moje hoje najdeš na Instagramu pod profilom @ms.clumsywithstyle

Leave a comment

Your email address will not be published.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: