Kot kronična bolnica moram kronično borbati to napredujočo kronično bolezen.

Lažje je, ko je napredujoča kronična bolezen že malo obvladana in pod kontrolo. Takrat ima bolnik več manevrskega prostora za borbeno držo in akcijo, da napredovanje oz. posledice tega blaži ali celo pomaga upočasniti.

Z dejstvom, da je bil moj zadnji zagon leta 2018, bolezen pa se mi ne poslabšuje drastično, sem postala idealna kandidatka, da lahko še sama prislonim svoj piskrček akcije k boljšemu počutju in morda celo izboljšanju c+situacije. Pošastka je pridno v hibernaciji, a njeni ugrizi so ostali z mano.

Takoj v prvem tednu januarja letos sem dobila priložnost, da se uravnotežim. Da se naučim spet pravega koraka, ki gre od pete na prste, in pokončne drže, kjer je medenica ravno prav zmontirana, drža pa vključuje sproščena ramena.

V osmih srečanjih na kliniki sem že zaznala stabilnost, ki je že nekaj časa nisem poznala več.

Januar 2022

Telo je pač skozi leta ubralo svoje bližnjice, možganci so kar malo pozabili tvoriti povezave tam, kjer je bil bolj “švoh signal”. Tako sem morala opomniti svojo ogromno Možgansko upravo, da moje noge, moje mišičke in moji živčki še vedno obstajajo tam daleč, samo povezave moramo spet vzpostaviti.

Prevzeti nadzor nad gibanjem

“To bo sicer malo težje in garali bomo, Možgan, res bomo! Obupavali bomo in nejeverno pogledovali dol na omrežje … A sčasoma …”

Sčasoma se je opazil napredek. Skozi naslednje tedne, ko sem zares vstopila v svet fizioterapije, sem doživljala AHA momente, stabilizirati sem znala medenico. Ravnotežja pa ne več ihtavo lovila z rokami, a ga iskala v osrednjem delu trupa.

Počasi in vztrajno sem se učila in prevzemala nadzor. Nadzor nad svojim gibanjem.

Ozavestila sem korake. Gibe. “Vzpone po stopnicah, priklone in odlaganje stvari na tla. Pa spet pobiranje – sebe in težkih žog, raztegovanje zadnjega dela noge, ko naredim korak. In peto je treba položiti na tla, pomniš še to, dragi Možgan?”

Res sva gradila. Najprej na tleh, na hrbtu. Potem v sede. Šele potem sva stala. V zadnjem tednu decembra pogledam nazaj, vidim revolucijo, ki se je zgodila v dojemanju telesa, gibanja, drže.

Maj 2022

Cilj: prenos naučenega v vsakdan

Sva s fizioterapevtom dosegla cilj in vnesla vse to v moj vsakdan? V mikro momentih mogoče, v večini še manjka. Pri vadbi je hudo opazno.

Še se trudimo. Še se bomo trudili. Naprej in kronično.


O dobrih učinkih fizioterapije sem že pisala tukaj: Fizioterapija ali kako prelisičiti multiplo sklerozo

Leave a comment

Your email address will not be published.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: