Nimam pojma, zakaj je toliko časa trajalo, da si ga nabavim. Šele kak mesec nazaj, ko sem se z muko proti večeru spet spravljala obešat perilo, mi je kapnilo, da bi bil sušilni stroj popolnoma smiseln nakup. “Ah, pa saj ni treba, saj sem še sposobna obesiti to perilo.” “… Saj zdaj delam od doma, …
Continue reading “Sušilni stroj ali kako sem še eni mašini dovolila, da mi olajša življenje”
Lani takle čas sem nadgradila svojo Kuraproksico, zobno ščetko, ki mi je leta dajala bleščeč, čeprav večno krivozobni nasmeh. Ta je v stilu domino efekta, kot sem si tudi zamislila, pridno sprožal nasmehe vse okrog mene. To je sreča, sem vedno rekla, in v novoletnem voščilu izpeto svetovala: »Umivaj si zobe, tako se boš raje …
Te je kdaj strah? Tega, da ne boš več …? Najbrž. Strah me je, da bom zamudila pravi trenutek, ko bi se dalo še kaj popraviti, jaz bi se pa prej že sprijaznila. Strah me je, da bi napredovala, ona, ta pošastka, tako počasi, da je ne bi videla, zaznala, »Hej, ustavi se! Kam greš?« …
Vsak vrabec že čivka, kakšen dober magnet sem za avtoimune bolezni. Pomagam jim tudi jaz, tem vrabcem, da se beseda o tem, mojem rojstvu pod to srečno zvezdo, raznese v deveto vas. In da sem v tem življenju počasnejša od polža, ampak bolj ponosna od pava, ker se spopadam s to rečjo, tko no … …
Continue reading “Izgubljena v vesolju ali Clumsy with style”
April je. Jaz pa doživljam Déjà vu. Že tretjo pomlad zapored bivam v samoizolaciji z občasnimi pobegi na osamljena čemaževa polja, kjer lahko srečam le medveda, ki se je odločil razstrupiti telo po dolgem zimskem spancu (če beseda “zima” sploh še obstaja v slovarju). Letos jo, to samoizolacijo, za razliko od preteklih dveh, živim bolj globalno. …
Kar malo me strese, ko pomislim, da je moja najstarejša nečakinja stara prav toliko, kot sem bila jaz, ko me je čofnilo življenje, ko sem vstopila v dobo poglabljanja vase in začela izkoriščat še zadnja leta formiranja možganov, da bodo le-ti ready-steady-go za prave odrasle spopade s svetom. Enkrat takrat po tridesetem. Še bolj me …
V zadnjem letu imam tak … Hud tempo življenja. Strog tempo. Ali pa je hudoben. V vsej hudosti in hudobiji me osrečuje in zabija, me popelje nad oblake, me zapre v kletko globoko pod vulkanski krater. Me spravi v ambiciozno veselje, da zmorem, da nekaj vem, da sem koristen šraufek družbi, da delam to, kar …
Super nakup je bil tistih nekaj let nazaj, ko sem tavala med razprodajnimi policami in dobila umazano roza jopčko z mini gumbki za še enkrat nižjo ceno. Moj sospalec jo je takoj ozmerjal z grdo babi jopo. Nanosila sem se je toliko, da je od pranja njena roza še bolj moderno obledela, šla je na …
Continue reading “Čas je, da vržem babi jopčko ven iz omare.”
