Multipla skleroza je bolezen mladih.

To ne pomeni, da je starejši nimajo, samo pojavi se rada v starosti od 20. do 40. leta, ko si človek poleg specifik svoje osebnosti, družine, smisla na tem planetu, ustvarja svojo finančno svobodo in s tem kariero.

Dva scenarija

Seveda je vsaka zgodba svojevrstna, ampak grobo gledano, pri tem obstajata dva različna scenarija – pri čemer noben od njiju ni boljši ali slabši.

Scenarij številka 1:

Ta ni moj, zato ga podrobno tokrat ne bom opisovala, bo pa gotovo našel mesto v tem vesolju.

MS dobiš, potem ko si si svojo poklicno pot že izbral, gradil na njej toliko in toliko let in se identificiral z določenim poklicem. Rudar si, profesorica v šoli si, trgovski potnik si, tajnica, geolog … Če je tvoje delo fizično bolj naporno, se prekvalificiraš, saj z omejitvami, ki jih prinese multipla skleroza, preprosto ne zmoreš. Če tvoje delo fizično ni naporno, lahko še nekaj časa vztrajaš. Pri obeh možnostih se lahko odločiš za skrajšan delovni čas ali predčasno upokojitev, saj multipla skleroza ne vpliva le na gibanje, pač pa zajame celoto tvojega delovanja. Ali pa ne – saj veš, bolezen ima tisoč obrazov, zgodb.

Scenarij številka 2:

MS dobiš, preden si začel »zares« živet. In po tem scenariju je korakala moja izkušnja.

Diagnozo multiple skleroze dobiš v telesno in psihično najbolj zahtevnem obdobju tvojega življenja. Hormoni razgrajajo. V telesu se malo tepejo, se malo družijo, potem malo držijo zase, malo kuhajo mulo, na koncu dneva pa eksplodirajo v obliki mozoljev in prve romantične izkušnje. Divjajo, protestirajo, zaskrbljeni so, »A so tvoje superge sprejemljive ostalim?«, »A so tvoji lasje dovolj črni, da te nihče ne  vidi?«, »A si kul, a nisi kul?« Malo se bojijo prihodnosti, ampak ne preveč. Načeloma se s tvojo zavestjo in uokvirjenimi vrednotami, ki ti jih skozi odraščanje v tvojo betico vgrajujejo odrasli, porihtajo. In postavijo v vrsto.

Photo by Dương Nhân from Pexels

Pred odločitvijo za poklic je treba razmisliti

Puberteta je ena taka predpriprava na odraslo življenje. Kako se boš preživljal, na katerem področju boš gradil svojo izobrazbo, da bo ta kar najboljši kompromis med:

  • kaj hočeš ti (čeprav si verjetno bolj seznanjen s tem, česa nočeš – in tega je ogromno!),
  • kaj od tebe pričakuje okolica (beri: starši),
  • koliko boš potem s to službo sploh dovzeten za delodajalca (ali koliko delodajalcev za to področje sploh obstaja),
  • a boš s to izobrazbo oziroma izbiro poklica lahko sploh dosegel približno tako plačo, da bo življenje zate dokaj dostojno (dostojno poleg najemnin, bencinov in zdravih malic, zajame še vse kavice in vse online nakupe izdelkov, ki jih promovira tvoja najljubša influenserka).

Interes + realne možnosti zaposlitve + tvoje sposobnosti = tvoja bodoča kariera. Ki tako ali tako rabi nekaj let, da se sploh razvije (fun fact).

Kaj pa multipla skleroza?

Z multiplo sklerozo k temu že tako »briljantnemu« seznamu, ki ga morajo tvoji miselni procesi obravnavat od spredaj in od zadaj, dodaš še eno alinejo. Ta na koncu postane dejavnik številka ena, ki vpliva na izbiro tvoje izobrazbene in poklicne poti.

Zakaj? Ker je utrujajoča. Ker je omejujoča. Ker je … Napredujoča. In ta lastnost se sliši strašljivo, morda zaviralno in pesimistično. Najraje je ne bi prišteli k računu. Gotovo pa je pri ustvarjanju prihodnosti realno pomisliti tudi nanjo. Ko se kot najstnik odločaš, kam, kako, kdaj in zakaj, jo upoštevaš – vsaj zato, da bo tvoje življenje bolj prijazno in da ti bo dovolilo, da se poleg dela v življenju lotiš še česa bolj zabavnega!

Moja zgodba, ta zna biti za marsikoga uporabna, pride v nadaljevanju. So mi rekli, da predolge objave pišem.

Join the Conversation

1 Comment

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: