Brezposelnost

V prvem koronskem letu 2020 sem postala brezposelna.

Nič pretresljivega, bilo je pričakovano in v prvih letih svoje zaposlitve sem izoblikovala tisto samozavest, ki sem jo potrebovala, da sem sebe videla kot delovno zmožno, delovno sposobno in delovno sijoče bitje.

Bitje, ki si je dokazalo, da zna in zmore plesti kolegialne vezi na delovnem mestu, da zna in zmore predajati svoje  veščine v dobro delovnega mesta, da zna in zmore ravnati tudi z otroki, s strahom in trepetom študentskih dni, ko sem si raje izbrala za študij andragogiko kot pedagogiko.


Več o svoji prvi zaposlitvi in vseh dilemah ob multipli sklerozi sem pisala tukaj:


Predzgodba

Cilj moje prve zaposlitve (poleg omenjene samozavesti, ki je za invalida še kako pomembna) je bil pridobiti dovolj delovne dobe, da lahko koristim pravice preko ZPIZ-a.

Status invalida že imam preko Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji, potrebujem pa še: kategorijo invalidnosti, skrajšan delovni čas, prišteto delovno dobo, dodatek za pomoč in postrežbo – pravice, ki jih kot oseba z multiplo sklerozo in slabovidnostjo noro potrebujem.

Počasi sem bila bitko z za navadnega malega človeka zoprnimi postopki in vse rešila precej ugodno.

Naslednja postaja? Druga zaposlitev

Nekaj časa sem še iskala dela s področja svoje izobrazbe, kmalu pa ugotovila, da nisem ravno zaželen kader. Slučaji so me zapeljali do novega področja dela, za katerega doslej sploh vedela nisem, da obstaja zame, kaj šele, da mi lahko nudi mesečni zaslužek!

Začela sem z lažjimi prevodi iz angleščine v slovenščino, prilagajanjem angleških besedil v slovensko okolje. Nič hudega sluteč sem dobila priložnost v svetu pisanja, tekstopisja, copywritinga

To bom, to mi ustreza, spretna sem z besedami, spretna v osmišljevanju besedila in berljivo ustrezam ljudem. To bom, besede so moje, obožujem jih, one obožujejo mene.

Photo by Andrea Piacquadio

Ne glede na izbiro svojega novega poklica in navdušenje, ki sem ga doživela ob ugotovitvi, da lahko svoj hobi, svoj talent, svoj način komunikacije s svetom, spremenim v delo, pa sem potrebovala kar nekaj …

Časa, živcev, potrpljenja in ukvarjanja z neskončnimi obrazci

Pandemična zaprtja, ki so nas tekom koronskih let “prisilila” v to, da smo domove spremenili v telovadnice in pisarne, so name delovala precej revolucionarno.

Ugotovila sem, da so mi odhodi od doma v preteklosti odvzeli precej energije (prepotrebne pri multipli sklerozi), povzročali precej stresa in vzeli tudi časa, saj za urejanje gotovo potrebujem več kot povprečno zdrav človek – človek, ki je huda konkurenca bolehnim na trgu dela.

Delo od doma je kar naenkrat postalo povsem normalna oblika dela, brez zgražanja posameznikov, da je to le za lenuhe in čudake (vsaj tako si mislim). Delo od doma je postalo enakovredno, vsaj v smislu stanja na računu ob koncu meseca. Seveda ima svoje minuse in pluse, kot vsaka reč – hitro lahko presediš v službi doma dlje, kot bi sicer, in hitro lahko presediš v kuhinji ob kavi dlje, kot bi sicer.

No  brez šefa oziroma delodajalca sem morala to delo od doma vseeno nekje prijaviti. Uradno ovrednotiti. Priznati.

Kako? Z odprtjem s.p.-ja

To je torej ta posebna zgodba, s katero sem se ukvarjala kar nekaj časa. Vedela sem, da imam kot invalid tudi pri odpiranju s.p.-ja določene ugodnosti.

Kako do njih? Imela sem super rehabilitacijsko svetovalko na Zavodu za zaposlovanje. Gospa je do potankosti razložila postopke, do česa vse sem upravičena in mi jasno spisala korake, kako do samozaposlitve.

To, da sem kot invalid upravičena do:

  • delnega plačila mesečnih prispevkov,
  • nagrade za izpolnjevanje kvote, ker zaposlujem invalida (sebe),
  • subvencije plače in prilagoditve delovnega mesta …

… Me je prepričalo, da sem šla še enkrat skozi postopek zaposlitvene rehabilitacije. Ponovno sem morala skozi (najmanj) trimesečno usposabljanje, da sem pridobila oceno zmožnosti in učinkovitosti za novo delovno mesto.

Morda je to za nekoga spet korak nazaj, a saj vemo, kako gre: če stopiš korak nazaj, ko si že naredil korak naprej, to ne pomeni nič hudega. Le plešeš, plešeš ča-ča-ča.

Korak naprej

Zbrati pogum in se odpraviti na prvo točko Ajpesa, kjer sem registrirala svojo dejavnost in odprla podjetje, je bilo zame prelomno. Kot majhna punčka, čeprav stara zrelih 35, sem zmedeno čakala, da je gospa prijazno poklikala vse potrebno in … To je bilo to!

selfemployed MSer
Julij 2022

Je to res to?

Zdaj, ko gledam nazaj, se mi zdi, da je celoten postopek simpl kot pasulj. Takrat se mi je pa kar malce mešalo od papirjev in dokazovanja temu in onemu uradu, da sem invalid. Da sem na delovnem mestu le 70-odstotno učinkovita. Da imam sicer že ZPIZ kategorijo invalidnosti. Da imam MS in sem slabovidna. Da uporabljam pripomoček. Da potrebujem tudi prilagoditev delovnega mesta. Da predvsem potrebujem  prilagoditev in fleksibilnost delovnega časa.

Institucije so blazno sumničave do take oblike dela, ki gre precej hitro lahko izpod nadzora, saj že nevede lahko prestopiš postavljene omejitve. Na srečo nisem deloholik, na srečo sem se že davno ustavila, na srečo se poslušam in sem sebe postavila na prvo mesto.


Biti samostojni podjetnik gotovo ni najbolj varna oblika dela, ni zaščite, ni bolnišk, ni dopusta, mesečni stroški so včasih lahko višji kot prihodek sam. Kot vsaka stvar, ima pa tudi drugo strašno pozitivno stran: fleksibilnost, lastno izbiro zadolžitev, časovni okvir po želji.

Biti samostojni podjetnik s statusom invalida lahko postane bolj varna oblika dela. Zahteva nekaj več lastne iniciative, samozavesti in iznajdljivosti (vse to pri meni sploh še ni dorečeno, precej je v nihanju in se še razvija), a je v smislu mesečne finančne varnosti precej prijazna. Spodbudna.


Spodbudna oblika zaposlovanja invalidov

A je z vsemi postopki, vlogami, odločbami … Tako neprivlačno naporna za posameznika!

Hvaležna sem za podporo vseh strokovnih delavcev, na katere sem naletela na poti. Od rehabilitacijske svetovalke na ZZRS v Kranju do strokovne ekipe na URI Soča iz Centra za zaposlitveno rehabilitacijo.

Hvaležna sem za podporo domačih, partnerja, prijateljev, ki so nenehno poslušali moj rant in spremljali počasnost mene in vseh mehanizmov.

Hvaležna sem za akcijo in sodelovanje moje predrage mentorice pri usposabljanju na delovnem mestu, ki je več kot le moja mentorica. Je moja življenjska motivatorka, prijateljica, del družine.

Photo by Lex Photography

Priporočam?

Da, če veš, kaj kot samostojni podjetnik/ca lahko daš.

Ne, če ne veš, kako samozaposlitev sploh umestiti v svoj življenjski stil.

Dobro je, da poznaš, do česa si kot invalid upravičen/-a v sferi zaposlitve in delovnega razmerja. Vse te pravice, ki sem si jih pridobila sama, preden sem se samozaposlila, veljajo tudi v razmerju do delodajalca. Veliko ugodnosti prinese že sam status invalida, še več pravic prinese usposabljanje in ocena učinkovitosti dela.

Mnogi delodajalci sploh niso seznanjeni s pravicami, zato je pomembno, da se z njimi seznani invalid sam, pa vendar je tudi njegova odločitev, ali bo razkril in uveljavljal te pravice v delovnem razmerju ali ne.

Leave a comment

Your email address will not be published.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: