Decembra 2019 (ja, tistega davnega 2019, ko je novi virus razsajal še v nekem drugem paralelnem svetu in ga prepotentni Evropejci še nismo poznali) sem jaz z vsakim delčkom svojega senzoričnega sistema vase skladiščila še zadnje dneve v moji super službi, ki sem jo živela zadnja tri leta. Prijetno okolje, čudovita delovna klima, najlepši konec mesta.

To je bila moja prva prava služba, prva taka, kjer gredo prispevki v pokojninsko blagajno in zaradi katere postaneš le upravičen, da te obravnavajo preko ZPIZ-a na invalidski komisiji. Tu ti dodelijo pravi status invalida, tu končno lahko dobiš prispevek za pomoč in postrežbo, tu te lahko upokojijo za dve, štiri ali osem ur … Če se jim zazdiš za polni delovni čas dovolj nesposoben, seveda. In če se jim za prispevek zazdiš dovolj slaboviden, seveda. In če se jim zazdiš, da imaš pravo bolezen za prištetje let k delovni dobi, seveda. Upokojitev pri 33-ih in siromašni dohodek, ki pride s tem, je sicer svoja tema, o kateri še pišem, ko bom imela še malo več za povedat in ko se bom počutila malo bolj birokratsko navdahnjeno (dvomim, da obstaja tak navdih).

Danes se počutim … Hvaležno

V tem obdobju, ko sicer sploh-ne-brezdelno čepim doma, sem v vseh mojih #tbt-jih (to pomeni hashtag »Throwback Thursday«, dragi IG nevedeži!) in pokukih v mojo preteklost prav posebej hvaležna. Za to prvo pravo službo, za izkušnje, za pridobljeno samozavest, za občutek, da sem sposobna nečesa, saj sem prej skoraj že potegnila črto čez svoje karierno udejstvovanje. V tem času sem se zaposlitveno našla in umestila sebe kot odgovorno in odraslo osebo s službo v kraj, čas in način na zemljevidu dela.

Človek je delovno bitje. Človek s službo se identificira z nečim – nazivom, področjem, ne vem. Človek s službo ima nek namen, uporabnost,  funkcijo, produktivno prilaga košček sebe k družbi, da ta lahko funkcionira z vsemi potrošnjami, prostočasnimi aktivnostmi, obveznostmi, reprodukcijo. Človek s službo ima dohodek, neko imetje, ni lačen, če ni obseden s krutimi dietami, ni izobčen, ni drugačen od ostalih. Saj dojameš, kaj želim povedati. Človek s službo JE NEKAJ.

Ob tem izvzamem vse slabe plati, ki jih služba prinese, izvzamem, da služba ni vse (res ni vse), in se izognem diskusiji o tem, da denar ne bi smel biti sveta vladar, da kapitalizem izkrivlja (ali pa soustvarja) pomene družbe in nas lovi v svoje pesti kot ne-razmišljujoče ovčke. Samo od zraka trenutno v tej dobi pač ne moremo živeti.

Od januarja sem torej brez službe. Sem zdaj človek, ki ni nič? No, zaenkrat se še kar počutim, da sem NEKAJ. Ker sem izkusila, kaj je biti človek s službo, ker vem, kako je, ko sem vsak dan lahko zagrabila svojo službeno torbo s svojo službeno beležko, službenim svinčnikom in malico. Počutila sem se pomembno in vedno radovedno, kaj zanimivega se mi bo tisti dan pripetilo. NEKAJ sem, ker sem si dobro izoblikovala plan za naprej, ki ga še ne živim po rokih, ki sem si jih zastavila, ampak upam, da ga nekoč bom. Tekom treh let dela z otroki sem ugotovila nekaj: človek s službo je biti prekleto težko. Človek s službo in multiplo sklerozo je biti še težje. Človek s službo in multiplo sklerozo, ki dela z otroki … Je strašno izpopolnjujoče, veselo, žalostno, vse, večino časa ni težko, ampak je hudo utrudljivo.

Ko sem zaključevala z delom, se nisem počutila, da bi kaj izgubljala. Dobila sem, po kar sem prišla: po izkušnje, po novo samozavest, po izoblikovane komunikacijske veščine, po smernice, ki mi bodo kazale pot naprej. Po zlata vredne odnose, ki še vedno živijo. Moja empatija je totalno dobila svojo prakso in se izkazala za ekstremno dober didaktični pripomoček – sploh pri tako kompleksni (ranljivi) skupini otrok, s katero sem imela priložnost delati. Prostovoljno sem še naprej povezana z njimi in na tak način ohranjam te občutke sposobnosti na svojem delovnem področju, hkrati pa na nek način izražam svojo hvaležnost temu delu, ki mi je dalo tak kamenček k svoji vrednosti, k temu, da NEKAJ sem.

Pa poglejmo, kako hvaležnost deluje.

Tekom mojega razsvetljenja ob zaključku mojega bivanja v tisti luštni učilnici je vame butnil video s kanala Kurzgesagt, ki ga že dolgo spremljam. Različnih življenjskih vprašanj se lotevajo z znanstvenim pristopom in vse besede zapakirajo v desetminutno animirano poučno razlago. Povedali so točno to, kar sama nezavedno živim in izražam od nekdaj, a tega nisem znala ubesediti.

Poglej ga: An Antidote to Dissatisfaction (Protistrup za nezadovoljstvo)

Koncept hvaležnosti deluje povsem enostavno: nekdo ti nekaj podari, ti pomaga, tvoji možgani zatrepetajo od hvaležnosti, ti pa kar letiš, da mu želiš to dejanje povrniti. Ta vzajemnost je ključna za sodelovanje z drugimi, ki je za uspeh naše rase tako pomembno.

Bolj konkretno in življenjsko: če si hvaležen za odnose, ki jih imaš, si večkrat povabljen na druženja in tudi sam daš korajžno pobudo zanje. To spomni na tisti krog, začaran krog, ki sam od sebe dela zdraho. Družiš se – to ustvarja pozitivne izkušnje – pozitivni občutki avtomatsko vodijo v še več druženja z ljudmi po tvoji izbiri …

Seveda sem sebe najbolj videla v podobi tistega, ki ga je zadela bolezen. Jaz, srečnica! Kolikokrat sem v svojem (večno) mladem življenju treščila ob dno in morala na novo zagnati svojo šokirano in obnemoglo mašinerijo, da sem se vrnila nazaj glamurozno kot še nikoli! Veselo in hvaležno sem spremljala moč, ki je vsako jutro bolj veselo premikala prste na nogi, ko sem si nanje natikala nogavice. Vsak dan sem postopala dlje in se le odlepila od stene in samostojno pridrsala na konec hodnika, brez da bi se zaletela v vrata. Dol mi je padlo, ko sem začela prakticirati hojo na pločniku. Ko sem se zadihala po treh stopnicah in se ustavljala na vsakih dvajset sekund, da sem prišla do zraka. Fuj, nikoli ne bom nazaj, kjer sem bila. Pa sem šla in se nekega dne zagnala v tiste stopnice kot bi bile nekaj samoumevnega. Samoumevnega … Ne marajmo samoumevnosti.

Nič ne sme biti samoumevno. Bodimo hvaležni. Za službo. Za hojo. Za toplo vodo, ki pride iz pipe. Za pitno vodo, ki pride iz pipe. Za hladno pivo, ki si ga lahko vzamemo iz hladilnika. Za partnerja, družino, streho na glavo. Bodimo hvaležni za male stvari, za zelišča, ki so pokukala na dan iz balkonskega korita za rože, za nasmeh, sporočilo prijatelja, nov in nerazbit ekranček na telefonu.

Kurzgesagtovci predlagajo pisanje dnevnika hvaležnosti (pa mnogo inspiracijskih gurujev s socialnih omrežij tudi). Hvaležnost lahko zdresiramo, naše možgane preprogramiramo. Ha, lahko nam ta postane samoumevna! Naj se samodejno prižge vsak dan. Zaradi hvaležnosti lažje spletamo nova prijateljstva, pozitivni spomini se močneje zasidrajo v našo možgansko skladovnico. Tu ni več prostora za negativne občutke zavisti, primerjanja z drugimi, narcisoidnost, posmehljivost, večvrednostni kompleks, materializem. Super podlaga za srečnega človeka, za neizgorelega človeka, za nedepresivnega človeka … Mar ni?

Nadaljujem s svojim planom.

Zgoraj opisano delo sem opravljala s hudim zanosom in užitkom. Vsak dan sem z veseljem hodila na svoje delovno mesto, vsak dan sem se zadovoljno vračala … Zadovoljno, a izžeto. Zadovoljno, ampak komaj. Zato hvala! Zdaj in zato sem se še bolj  usmerila v cilje, ko bo moje delo: ravno prav dolgo (4 ure bi bile idealka), (še bolj) stacionarno (tako, da ne bom potrebovala osebnih šoferjev!), (še bolj) fleksibilno. Delo je in delo bo. Človek, ki je nekaj, sem in bom.

Torej – za kaj si pa ti danes hvaležen?

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: