Ko ti noge ne delujejo prav, jih poskušaš nekako premikati z glavo. To gre do določene mere – vsaj v utvarah te glave. Noge ves čas kregaš, potem božaš, se jih dotikaš, jih obujaš, masiraš.

Ko ti glava ne deluje prav … No, takrat pa doživljaš svojo najbolj scaryshit izkušnjo v življenju. Samo spal bi in čakal, da bi bilo te more konec. Da se zbudiš, skočiš na svojega samoroga tja, čez mavrico. Klišejsko. Afrika in njen nevihtni dež sta mi odmevala skozi debele slušalke, v ozadju pa grozoviti glasni zvoki magnetnoresonančne turbine, TUP TUP TUP JAGA JAGA JAGA … Ne sprašujem se več, kako to deluje. Pri miru bodi, a malo solzne tekočine le privre pod veke.

Kaj, če ne vstanem več? Kaj če vrteči svet okrog mene ostane? Ne obstane? Rada imam mirno stoječi svet. Čakam spremstvo z avtomatskim vozičkom, pozabili so name. Sama se ne pretipam niti do konca hodnika, kaj šele v prvo nadstropje do moje bolniške postelje. Oh, postelja, spala bi. Lahko prekrižam noge, lahko se naredim, da sem čisto zdrava. A te oči, verjetno kar prazno krožijo po očesni votlinici

Zagon imam, še imam zagon.

Zagon se ima pravico razvijati do enega meseca, mi povejo. Pravico?! Nima pravice! Povečamo dozo medrola (poglej, zdaj ga ne poimenujem več abstraktno). Vsak dan sem bolje, vsak dan bolj orientirana, vsak dan bolj stuširana. Sama grem do kavomatov, a drsečih copat. Korak moram osmisliti nazaj, mu povedati, kako to gre – najprej peta, potem prsti. Medenica naj se ne premika preveč. Jutri poskusim še v supergah.

Minimalni napredek vsak dan.

Naj povem, kako to gre. Trmasto težiš k osebni higieni, prijazna medicinska sestra ti ponudi pomoč. Ne, saj bo, samostojna sem.  Skeptično odprem pipo, tuš gel, vse gre lepo, temperatura vode je idealna. Pri kobacanju v pajacasto ogromno pižamo skoraj obupaš, ne zmoreš več. Noht palca na nogi se kljubovalno zatakne ob rob, kar počila bi ga najraje. Kaj bi dala za tisti dodaten stol, ki mi je bil ponujen! S težavo in hudim grenkim (in kovinskim, pomežiknem) priokusom uspeš. Naslednji večer ponoviš vajo. Brez stola, brez prijazne medicinske sestre. Komaj vdaneš copate, se pogledaš v ogledalo – zarežiš se! Bližnji ti ne verjamejo kar na besedo, slišati te morajo. Tretji dan gre postopek toliko hitreje, da pozabiš, kako točno je vse že potekalo. Postaneš tuširni ekspert.

Te male stvari … Tako osrečujoče, sicer tako samoumevne, a tako pomembne! Opaziš jih, razveseliš se jih in tudi ustrašiš se jih, saj gredo tako počasi. Ko jih spet znaš, te male stvari postanejo spet nepomembne stvari, kar je … Kar ni važno, ker si to zapišeš in si spet junak.

Vem, HUDO NADLEŽNA sem že s tem.

Zato bi bilo primerno navesti še nekaj zabavnih fektov življenja v bolnišnici, kot so:

  • padla sem v reševanje Sudokuja. Pri enem od lahkih me je malo iztirila ena dvojka, potem sedmica, potem kar naenkrat štirica, zato sem prizemljeno prečrtala celo stran in se mirno lotila naslednjega lahkega. Skrbi me, kaj bo, ko bo lahkih zmanjkalo.
  • pred stoprocentno spremembo mojega želodca v DNK verigo Milkinih čokolad so me rešili Kiki bonboni. Upam še na Pombar medvedke danes zvečer.
  • umila sem si lase! V vsej sopari aprilskega deževja in kortikosteroidnega švica, ki je lil po meni in iz in z mene, je to prineslo tako zadovoljno Darjo, da si je ne znaš narisat.
  • spremljanje malega prometa vozkov z umazanim perilom, hrano in smetmi na notranjem dvorišču med klinikami je pravzaprav kar ena zanimiva reč. Zgledno in pridno furajo gor in dol, stvar deluje! Večerja postane pravi “highlight of the day”.

Medrol (medrolmedrolmedrol! Solu Medrol.) mi počasi povzroča znano bolečo kožo na vratu, trebušne mišice postajajo tesne, čustvena labilnost že itak seka ven. Razrešetana uboga trda žilica, najverjetneje edina, ki v rokah še zdrži kanalček, je odrešena. Na varnem sem še nekaj dni. Pa potem?

Join the Conversation

1 Comment

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: