V celotnem štirinajstletnem posedovanju tele moje pošastke, ki noče in noče stran, sem vsako leto pridno izkoristila program našega društva (ja, imamo pravo združenje – Združenje multiple skleroze Slovenije!), ki se imenuje Obnovitvena rehabilitacija, in se za dva tedna preselila med tople hlape. Vsakič je dobro delo mojemu telesu (in psihi), čeprav sem prvih nekaj let preživela dvotedenski odklop povsem zdolgočaseno in jo videla kot nepomembno. Najbrž zaradi svoje trmoglave mladosti, ko mi ni bilo do navezovanja stikov, ker saj jih imam doma dovolj, in so mi bile štiri stene hotelske sobe takrat najljubši razgled. Za nos sem imela zataknjen leptop in raje živela svet izmišljenih junakov televizijskih serij kot pa svojega lastnega. Nanj me je k sreči opozarjala moja draga mati, ki si je takrat sicer z veseljem privoščila svoj za upokojenko tako potreben dopust z mano v toplicah.
Priznam, kot devetnajstletni muli, ki šele komaj spoznava trike svoje bolezni in se oviranost še ne kaže v vsej svoji luči, je bilo kar težko vstopiti v svet vidno oviranih oseb. Še posebej vidno oviranih oseb z multiplo sklerozo. Šokantno je, a to čaka tudi mene? Na srečo je to le prvi vtis. Za ovirami se skrivajo ljudje, ljudje z veliko začetnico, ljudje s svojimi zgodbami, srčni ljudje, tudi taki črnogledi so, saj veš, cela paleta jih je. Ti, kot človek, ki stremi k svetlobi, se nagibaš k realnim. Ki priznajo težave, a se borijo, fajtajo za svoj obstoj, predvsem živijo življenje, se znajo pohecat in kaj pametnega še povedat. Še bolj se zaveš sebe, svoje bolezni, dojameš, da je podob le-te nešteto, scenarijev za razvoj pa tudi … Kar je pa tudi en dober razlog za optimizem.
Ti topliški oddihi, ki so v resnici zelo delavni oddihi, da ne bo pomote, so postajali vedno bolj zanimivi. In družabni. Cenjeni in nujno potrebni – za telo in dušo. V tej nori odraslosti, ko življenje beži hitreje od tebe, ki si ob vsem rompompomu želiš poslušati še svoje počasno in okorelo telo in mu nuditi vsaj pol toliko kot v resnici rabi, ena nasilna prekinitev tega divjega hitenja pride hudo prav. Izolacija od obrazov naših pomembnih drugih, prekinitev vsakodnevne rutine, ki jo furamo skozi svoje enolično dolgočasno življenje, sprememba okolja, nekajzvezdična ponudba samopostrežne hotelske hrane trikrat na dan in seveda glavno – terapije. Telovadbe, masaže, galvanske kopeli, limfne drenaže in sto drugih aktivnih reči. Bazen, park, tobogan.
Rehabilitacija pomeni doseganje in vzdrževanje največje možne fizične in psihične kondicije. To je še posebej pomembno in nujno za ljudi z napredujočo boleznijo kot je multipla skleroza. (VIR)
In kako sem jo letos preživela jaz? Vsekakor je minila brez treh stvari, ki sem se jih najbolj bala:
- prehlada, ker sem se vsakodnevno filala z vitamini v obliki prehranskih dodatkov, v katere sem dan pred odhodom ponovno investirala petino svoje plače,
- trebušne viroze, ker sem si razkuževala roke vsakič, ko sem šla v jedilnico in iz telovadnice, da je že pokalo po koži od dezienfekta,
- laktoznointolerančnih izpadov, ker nisem niti enkrat jedla palačink z nutelo za zajtrk, ampak samo maslo in sir, včasih še sladoled … (in dodam: vem, tole je nonsens, ko takole izven konteksta to prebereš, ampak če bi videl, dragi bralec, tisti izvid z urgence od lanskega leta, bi ti bilo jasno, da mi take dehidracije in povečanega števila levkocitov zagotovo niso povzročile palačinke!).
Zdravilišče pa sem zapustila z:
- notranjim mirom, ki je bil po burnem in hormonsko neuravnovešenem začetku septembra, zelo sumljiv (in najbrž kamuflira realno stanje pravih problemov),
- malo bolj gotovo stabilnostjo v nogah, saj so vaje za koordinacijo in ravnotežje dale lepo piko na i aktivnemu poletju – hoja po črti in stanje na prstih ob steni vedno ostajata velik izziv,
- močnejšimi meči in stegenci, saj so moji žabji kraki pridno delali vsak dan “gor pa dol” bazenske dolžine, da o jutranji zaspano-monotoni-za-umret-dolgočasni telovadbi ne govorim,
- manj zavozljanim hrbtom, predvsem v predelu lopatic in vratu, ki jih čez leto kasiram zaradi vase potegnjene drže pri hoji, kar očitno nakazuje na hudo pomanjkanje samozavesti pri hoji po ulici, ko namesto poze “joške ven”, le-te tiščim vase in se pukljasto pretvarjam, da sem nevidna,
- enako nemirnimi nogami, ki se vztrajno pojavljajo v poznih popoldanskih urah, čeprav so bile deležne prijetne in meni nadvse ljube refleksne masaže, ki očitno nemirnim nogam ne pomaga!
- dvema kilama več. Hvala, dobrodošli sta!
Simptom, s katerim se spopada najvišji odstotek ljudi z multiplo sklerozo, je hitra utrudljivost (ne izmišljujem si – klik). Ta najbolj vpliva na kvaliteto našega življenja, svoje lepljive lovke vpne v čisto vsako področje našega bivanja. Tisto področje, na katerega sem najbolj jezna, da si ga lasti, in je tudi najbolj eksistencialno, pomembno za naše življenje in preživetje, je naša zaposlitev in možnost, da pridemo do nje, o čemer se razgovorim kmalu. Kakorkoli, ta simptom je tudi tisti, ki je najvišje na lestvici pomembnih izboljšav, ki jih prinese rehabilitacija. Verjamem, da to večno utrujenost oziroma hitro utrudljivost uspem vsako leto malo zboksati, se pa ta sigurno ne odstrani iz mojega življenja. Vsekakor pa je splošno dobro počutje, ki ga odnesem s sabo domov, najboljši pokazatelj tega, da z vsakoletno udeležbo na rehabilitaciji zase in za svoje bivanje z boleznijo naredim nekaj koristnega. Če nekatere napotke in vaje obdržim še skozi leto (in se v za zraven ne stresiram – ha!), je to še en fin korak k lepšemu življenju in boljši prognozi – k malenkost bolj močni in orientirani, predvsem pa mentalno spočiti in okolju bolj prijazni osebi z multiplo sklerozo.
Priporočam! Tudi tistim brez nje.
3 thoughts on “Rehabilitacija v vsej svoji pozitivi”