Dobro sem ga ohranila – to zdravje. Nekaj masaž, plovba med mehurčki, vsakodnevni sprehodi in hrana, za katero je bilo potrebno poskrbeti le toliko, da sem se pravi čas in v celem kosu naslikala v jedilnici.
Z mojo MS-bestičko, ki je dobra prijateljica tudi v mojem ne-MS-svetu, sva se spet dobro ujeli v balkonskih debatah, večernih filozofiranjih in jutranjih dremavostih.
Teden je minil kot blisk, nagradila sem se še z vikend-akcijo in šla Z Goričkega v Piran. Zdraviliško posteljo sem nadgradila v petzvezdnično z morskim razgledom, domov pa se vrnila polna vtisov – tako topliških kot pomorskih.
Zakaj je ohranjanje zdravja kul?
Program Ohranjanje zdravja poteka v zdravilišču. Traja 7 dni in je veliko bolj sproščujoča oblika pobega med mehurčke kot pa vsakoletna Obnovitvena rehabilitacija (tudi to je program Združenja multiple skleroze Slovenije). Če je slednja dvotedensko garanje (in se neizprosno loteva multiploskleroznih mišičk), je Ohranjanje zdravja prav en lušten oddih!
Program lahko izbereš enkrat na leto, potrebnega je nekaj doplačila oskrbnega dne (cena variira od zdravilišča do zdravilišča), dobiš nekaj terapij v določeni vrednosti, ostalo pa lahko koristiš samoplačniško.
Obnovitvena rehabilitacija je seveda veliko bolj pomembna reč, katere pozitivnosti sem opisala že nekaj časa nazaj TUKAJ.
Kakorkoli pa: Spočiješ si svoj um, umiriš telo, malo si spet povežeš natrgane niti živčevja in razbrazdano dno svoje dušne notranjosti.
Ugotoviš, da ne prenašaš več bullsh*ta, ki ga hote ali nehote ustvarja in stresa človeška vrsta. “Hec je hec, bullsh*t je bullsh*t,” pravim in do tega imam vedno manj potrpljenja.
“Sem hejter do ljudi?” se ustrašim. Nisem, rada jih imam. Človekoljubno in družabno bitje sem.
“Sem hejter do bullsh*ta?” O, ja. In zdaj se ne smehljam več sramežljivo. Verjetno so časi krivi, večinoma pa moja odraslost, zrelost, starost, (poljubno poimenuj).
Prvič ob Muri
Prvič sem koristila Ohranjanje zdravja in prvič obiskala Radence.
Prvič sem bila dlje časa nekje v Pomurju in všeč mi je ta kraj! Tako naravna toplina veje iz mimoidočih in zaposlenih, zapuščena in skrivnostna morbidnost pa iz ostarelega parka, kjer so v zlatih časih morale uspevati prave glasne zabave. Prisotnost Mure pomirja in ustavlja čas.
Hotelski kompleks je ogromen. Mojim trudnim nožicam sta terapevtski del in bazen hitro preveč daleč, a z vsakim dnem razdalje postajajo krajše. Tudi bazen postane svetlejši (in toplejši, ko najdem pravi vhod!).
V Radencih se pije špricar
Idej za kratke dnevne izlete je verjetno mnogo. Moja želja je bila, da pridem do Petanjskega vrelca. Petanjski vrelec je eden od dveh, iz katerih se črpa Radenska. Radenska! Obožujem jo. Včasih tudi v kombinaciji z Janževcem. Posebej poleti si rada naredim kak špricer, a v Radencih je bil to zagotovo špricar – pa precej hladno je bilo v zraku.
Ker mi je tisti kilometrček hoje (spet) predaleč, me je do vrelca dostavila moja MS-družba. Pa potem naslednji dan še na Bukovniško jezero, ki ga ni bilo, saj so na novo gradili nasip. So bili pa v gozdiču za njim en kup energetskih točk, Vidova kapela in Vidov izvir. Priporočam!
In že pogrešam …
- Bogate zajtrke, pri katerih na koncu vedno izbereš maslo in med,
- kosila, ki si jih ne skuhaš sam,
- večerje, kjer sladko jamraš, da sta dva topla obroka preveč, a se po pomazanem krožniku ne zdi, da bi bilo kaj narobe,
- simpl skok v kopalni plašč in že čofotaš med mehurčki,
- sprehode in nestresen komplet terapevtskega tedna,
- dostopnost do cenejših kav in … Običajnega življenja.
In moja odraslost, zrelost, starost, (poljubno poimenuj), me prikaže kot zadovoljno, nasmejano in glasno ženšče brez zadržkov, ki zna uživat ta lajf.
Še se vrnem. Menda že septembra.