Se v živo spomnim, kako je potekal moj boj na soški fronti tri leta nazaj, ko sem tako po malem izgubljala svojo elegantno mačjo hojo – no, vsaj tako sem si v svojem popolnem svetu z multiplo sklerozo v riti predstavljala, da sem jo pred tistimi pogostimi (sicer blagimi) zagoni zares imela.

Po štirih tednih sem bila prerojena, predvsem ozaveščena, kako tečejo funkcije v mojem telesu, korak se je dvigal višje in posegal dlje pred sabo. Mučenje in garanje sta prinesla svoje pozitivne učinke, elegantna mačja hoja je nazaj! Obenem pa sem obstala blazno zmedena tam pred izhodom z listkom za izposojo “kaj-pa-če” pripomočka. V nekem priznanju sem tisti čas opisala totalno izgubljenost. Vajena, da vse na glas preanaliziram, se takrat nisem zmogla obrnit na nikogar, moja najtrdnejša rama je pa itak popušila na celi črti. Šokantno je bilo tudi zanj, saj vem.

Osamljeno sem tavala po železniški postaji gor in dol, se rešetala v sebi z vprašanji, kaj to pomeni, se opirala na terapevtkine besede, da je “kaj-pa-če” pripomoček totalno dobra zadeva za slučajen primer nenadnega poslabšanja … Kakorkoli naj nanj gledam kot na sredstvo, ki pomaga pri kakovostnejšem živjenju, samostojnejšem življenju, bolj pokončnem življenju nenazadnje, če za to opcijo ob tem velikem potencialu belih lis na magnetnoresonančnih slikah slučaaajno postanem prikrajšana.

Oh, ne! Ne bom si dovolila, da pridem do te točke poslabšanja! Kot da lahko o tem odločam … Oh, ja! Seveda lahko odločam, nimam izbire! Kot da se nekdo pa odloči, da jo bo uporabljal kot modni dodatek, a kaj. Nikoli! A res? Res! Imam optimizem, imam voljo do življenja, imam hudo podporo povsod okrog sebe. Pa saj veš, da … To ne gre tako …  Hipotezam in ugovorom ni konca. Doma sva malo zagrenjeno “kaj-pa-če” pripomoček pospravila v najtemnejši in najprašnejši kot v kleti. In pozabila nanj.

Do včeraj.  Po pošti sem dobila pismo z rehabilitacijskega inštituta. Sladko grožnjo, pravzaprav. Drug teden se mi izteče najem hodulje s štirimi kolesi (in zdaj jo koncno imeñujem). Če je ne vrnem, moram plačati 30 evrov, kolikor tak pripomoček rabi do odkupa, ali pa podaljšam najem z novo naročilnico. Sploh nimam zadržka, z največjim veseljem jo odpeljem nazaj v lekarno, tečem z njo – ampak v roki – do tja!  Še plačam jim teh 30 evrov, naj le ta pripomoček za vedno obdržijo. In kateregakoli drugega, še bolj zastrašujočega!, tudi.

Ko in če in upam, da nikoli, jo ali ga bom primorana uporabljat, vedno jo bom sovražila. A bila hvaležna, da mi pomaga. Tako hinavsko čustvo!

Join the Conversation

1 Comment

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: