Po-sočje

Ena točka s seznama “Ko diplomiram” je skoooraj čekirana. 
Po vseh bitkah, ki sem jih bíla na soški fronti tam v Ljubljani, se počutim prenovljeno, popravljeno, stabilno. Močnejšo. Ne popolnoma, ampak z dobrimi izhodišči za sezono pomlad-poletje in vnaprejšnje življenje. Kot da bi spet na novo spoznavala sebe in svojo bolezen, naučila sem se ozavestiti vsak svoj gib do mezinčka na nogi (mimogrede: to je prekleto težek proces!), začutila mišice, za katere nisem vedela, da še obstajajo. Dele telesa, ki so se polenili, sem zbudila, jim naložila enako težko nalogo, kot so jo do zdaj v večjem procentu prevzemali aktivni deli. Stopala sem poravnala v pravilno držo povprečnega homo sapiensa, stegenca sem si okrepila, da ni bilo za verjet, kako švohcena so bila na začetku rehaba. 
Vsak dan sem domov iz rdeče opečnate vrtnice prihajala drugačne volje, a vedno izčrpane in utrujene. En dan polna elana za naprej, ko sem dobila pozitivne feedbacke terapevtk o vidnem napredku in izboljšanju, naslednji dan vsa prestrašena, če mene tudi enkrat čakajo krči v trebuhu, ki spominjajo na predporodne popadke. Sem menila, da sem seznanjena z vsemi hakeljci te bolezni, da vem za vse morebitne scenarije, ki bi se lahko odvili v meni, realno srečanje s temi pa onimi zgodbami so-bolnikov (pa čeprav sem tudi teh vajena) me je pa kar malo psihično zdelalo. Tako napredujoče je … Tako depresivno. Tudi naročilnica, ki sem jo prejela za “kaj pa če” pripomoček ni pomagala pri nazaj vedrejšem pogledu na svet.  
Sočenje je torej delovalo na fizičnem in psihičnem nivoju. V končni fazi pozitivno, Fizično absolutno, psihično sem pa še vedno malo presrana. Prav je, da se oklepam tiste bilke o neverjetni spremenljivosti bolezni in dejstvu, da je pri čisto vsakem lastniku MS-ja potek povsem drugačen. Nekje je vse skupaj burnejše, nekje je vse skupaj stagnirajoče, nekje samo dvakrat useka in zadeva uide izpod nadzora. Kakorkoli se je treba poglobiti vase in ne na to, koliko listja je na dvorišču pri sosedih – groza, kako to spominja na čisto splošno pravilo vsakega bivajočega na tem planetu. “Kaj pa če” pripomoček je pa garantirano varno postavljen v temo (temno klet), pazim, da ga ne privlečem ven, lahko nikoli.

V bistvu sem imela namen napisat, kako nabiram čemaž, kako sem obsedena s čemažem in kako še nisem naredila čemaževega pesta. Pa kako sem svojo staro omaro rešila osnovnošolske, mladostniške in študentske navlake, kako je šel največji kup na deponijo, kako je najmanjši ostal v omari in kako sem srednjega naselila v najine prostore, ki so še precej revni z omarami, v katerih imam zaenkrat dovolj prostora, saj je najdražji začasno (?) šel dihat zahodnoevropski zrak in tulipane.

Join the Conversation

1 Comment

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: