Medtem ko doma čakam, da se zunanje temperature umirijo do te mere, da začutim vsaj kanček tiste vneme po raziskovati, biti zunaj, iti nekam, odkrivati nove kraje, se navduševati nad razgledi in vonjavami drugih dežel, se rada umaknem med spomine.
Brskam med albumi, odpiram starodavne mape z naslovi krajev in letnicami, ki sežejo tudi do 20 let nazaj. Listam med fotografijami in čutim z njimi. Podoživljam občutke, ki sem jih nosila v sebi že takrat, povezujem s sedanjostjo, s sabo ta trenutek tu v udobju hladne pisarne. Tako drugačna sem tukaj in zdaj, kot tista tam in nekoč.
Navdušim se, kaj vse zares sem videla in doživela, kako sem takrat že multiplo sklerozo v živčnem sistemu vedela, da moram živeti za tisti dan, tisto potovanje, tisto počutje. Zavedala sem se, kako izmuzljivo je dobro stanje in kako slabo bi se lahko nekoč počutila, da tega ne bi več zmogla.
Ponosna sem nanjo, naivnico izpred let, kakšno moč, je vedela, da ima! Da ukroji dobre spomine za prihodnjo njo.
Seveda občutim žalovanje za tem, česa ne zmorem več. Potem pomislim: še vedno potujem, še vedno doživljam tuje razglede, okušam eksotične grižljaje in živim neznane kraje. Še vedno! Le na drugačen način.
Tako danes potujem z mislimi v svet, kjer sem razmišljala, kako zelo se je način potovanj spremenil skozi zadnjih 21 let.
Včasih sem načrtovala potovanja z vprašanjem “Kaj vse si moraš ogledati, ko obiščeš to državo”.
Danes načrtujem potovanja glede na to, v kakšnem stanju je moje telo, energija, kakšna je vremenska napoved, saj dež in vlaga po svoje ohromita živčni sistem. Da o soparni vročini ne govorim. Zdaj vem, kaj dobro vpliva name.
Ko sem prvič prosila za posebno letališko asistenco, sem rekla, da zmorem prehoditi letališče, pomoč potrebujem “samo” zaradi slabovidnosti. Z letališko asistentko sva prehodili skoraj cel Shiphol. Komaj sem se še držala na nogah in preklinjala odločitev, da ne potrebujem vozička. Tega podviga nisem več ponovila.
Ne merim več potovanj v tem, koliko prehodim.
V Londonu sem leta 2019 naredila 21.000 korakov v dobrih dveh dneh! V Solunu, kjer sem si kupila prvo uro, ki šteje korake, sem v enem dnevu namerila 11.000 korakov.
Zdaj si dovolim, da se mi na potovanju malce ustavi čas. Ure ne nosim več, potovanja pa merim v trenutkih.
Bolj kot se je MS spremenila, po več pripomočkih sem posegla
Bolj kreativna sem / sva postala v iskanju prilagoditev. Prilagoditve so počasi vstopale v najino življenje. Vedno manj kampiranja je bilo v najinih življenjih, vedno več iskanja idealno pozicioniranih nastanitev. Dostopnih stanovanj, od katerih ni bilo daleč do drugih točk tiste destinacije. Dostopnih stanovanj, kjer je bilo lahko spredaj parkirano tudi najino rentano vozilo in kjer je bila osvežitev tik pred vhodom. Takšnih prilagojenih nastanitev ni veliko v svetu turizma, se pa najdejo, če si le dovolj vztajen. Finančni vidik postane svoj pomemben dejavnik. Nenehno sklepanje komptomisov med “kaj si želiva” in “kaj bom zmogla” je postala nova normala.
Potem sva spoznala odkrivanje dežel z avtodomom. In vse je postalo zelo dostopno. Na potovanjih si danes veliko pomagam z AI orodji, ki mi dajo vpogled glede dostopnostio razgledišč in arheoloških najdišč, še preden pridem na destinacijo. V muzejih sem si dovolila izposojo invalidskega vozička, sicer pa brez pohodnih palic ne grem več nikamor (pohodne palice so v mojem življenju v redni uporabi od 10 do 15 let). Električni skiro je postal nepogrešljiv pri raziskovanju mest. Še vedno stojim na njem in to mi pomeni vse.
Tandemsko kolo pa nama je celotno življenje obrnilo na bolje. Občutek, da se lahko skupaj rekreirava in aktivno kukava v svet je neprecenljiv. Svobodo, ki pride s kolesarsko čelado in pedaliranjem, pozna skoraj vsak Slovenec. Jaz sem to svobodo že dolgo časa nazaj zanemarila oziroma jo vzela kot nek davek, ki je že s slabovidnostjo prišel v moje življenje. Multipla skleroza ga je le še bolj utrdila. Zdaj, ko sem ponovno izkusila to svobodo, vidim, kako pomembna je. In kakšen privilegij je!
Ne vprašam se več: ali bom zmogla to potovanje?
Vprašam se: kako naj potovanje prilagodim sebi in ga do polnosti izkoristim. Potovanja so postala počasnejša. Potovanja so postala bogatejša. Doživaljam še večje ali pa vsaj enake poplave endorfinov v sebi kot nekoč. Ni mi pomembno, da vidim vse na tisti turistični točki.
Zdaj opazujem. Počivam. Uživam v razgledu, poslušam prijetne melodije, vohljam – kaj prihaja iz narave, kaj iz utrupa betonskih skulptur, katero gurmansko pustolovščino bom izbrala.
Največja sprememba pa ni bila v vpeljevanju in sprejemanju teh prilagoditev.
Ampak v tem, da sem začela poslušati sebe, kako si JAZ želim potovati. Kako si MIDVA želiva potovati. Letališka asistenca, avtodom, hladilni jopič, električni skiro, tandemsko kolo niso omejitve. To so pripomočki, ki ohranjanjo moj svet velik.
21 let kasneje …
Je MS spremenila moja potovanja.
Veliko mi je odvzela.
A ne radovednosti in navdušenja nad kotički, ki jih razkriva ta prelepi naš planet.
