Velikokrat dobim vprašanje: “Pa sta kdaj razmišljala o otrocih?” “Sva!” odgovorim. Neobremenjeno dodam: “Predvsem, da jih ne bova imela.” Zdaj vem, da nama takšna odločitev ne bi mogla bolj ustrezati.
Včasih me ljudje niti niso zares vzeli. “Eh, saj sta še mlada … Si bosta še premislila!” Zdaj pa, ko se bližava številki 40 – pa še MS je toliko napredovala, da je vidna – prisluhnejo moji zgodbi. Kako sem že nekaj let pred 30., ko so se prijatelji odločali za prvorojence, vedela, da otrok ne bom imela.
1. Teža odločitve
Takšna odločitev ni bila lahka!
Od malih nog smo usmerjeni v doseganje nekih družbenih stopničk. Šola ▶ služba ▶ dom ▶ otroci. In ko se ta sistem podre, je lahko žalovanje večje zaradi nedoseganja družbene norme, bolj kot pa odgovor:
“Si v resnici želim imeti …?”
Tudi z leti spoznaš, da so tiste podane družbene smernice precej navidezne. Posebej v tem svetu tako raznolikih zgodb, neenakih izhodišč, poudarjanja posameznega odločanja.
2. Vpliv bolezni na odločitev
Vsekakor pa mi je prav on pokazal, kako lepo je tudi, če se drugače živi – drugačna pot, ki jo predpostavi MS, je lahko enako polna.
Najbolj sem se bala, da mi bo kdaj žal.
Ogromno pogovorov sem imela sama s sabo, s prijatelji, mamo … O razlogih, zakaj ja in zakaj ne. Pa sem jih na tej drugi strani našla veliko več.
In sploh niso razlogi tisti, ki so pri tem pomembni!
Vse analize in globoko premišljevanje postanejo popoln nič …
3. Pomembna je pomirjenost z odločitvijo
Vsako odločitev nekoga, ali bo imel ali pa ne imel otroka, je treba spoštovati.
Ne glejmo na nekoga, da je manj, ne pomilujmo ga, ker NI ali NIMA. Tako postane svet hitreje miren.
Ko sem ozavestila, da s to odločitvijo nisem nič MANJ, da polno in zadovoljno živim kljub temu, da nimam otrok – sem zmagala nad sabo in nad vsemi “sosedovimi Mickami”, s katerimi sem se trapasto obremenjvala.
Za večino Mick se je izkazalo, da so zgolj konstrukt v moji glavi.
4. Najino življenje brez otrok
Vsak partnerski odnos se sooča z izzivi – izzivi skupnega življenja, bitk z zunanjim svetom, lastnih notranjih viharjev. Otroci prinesejo svoko dinamiko v ta svet, takrat se odnos pogosto začne graditi na novo, ob novih pogojih in odgovornostih.
Midva pa … Sva ubrala drugače začrtano pot. Za katero ne drži, da je lažja. Vsakodnevno se srečujeva z različnimi izzivi, le da so drugače poimenovani. Levji delež teh zavzema moja MS. Ob njej mora biti odnos nenehno v prvi vrsti prioritet, saj bova le s trdnim odnosom bolje kljubovala njenim strelom.
5. Odzivi okolice, ko spozna par brez otrok
Ljudje hitro postavijo svoje življenje kot edino pravilno in osrečujoče. Odlično, lepo slišati, da je srečno. A drugačna pot ni nič manj.
Vprašanja kot so “Kdaj pa vidva planirata imeti otroka?” lahko nekomu, ki bi si sicer želel imeti otroka, a ga zaradi okoliščin (neplodnost, invalidnost, slaba finančna slika) ne more imeti ali ne želi imeti, povzroči premnoge stiske, frustracije, žalovanje, obup.
Še bolj enostavno rečeno: takšna vprašanja kmalu postanejo tudi zelo nevzdržna, sitna in celo nesramna.
Podobna vprašanja so: “Kaj še čakata?”, “Nisi več mlada …”, “Eden ni nobeden, dajta mu brata ali sestro.”, “Kdaj bo pa tretji?”
Nekatera vprašanja pač morajo ostati za zaprtimi usti radovednežev.
6. Želja po otroku se pri meni zares ni nikoli razvila.
Omogočanje svobode, spoštovanje, zaupanje, vzajemna podpora in spodbuda so moji kriteriji srečne zveze.
V zvezi sva od 18/19. leta in vedno se mi je zdelo, da sva zelo racionalno v odnosu, ne le romantično.
Sokreirala sva se skozi leta, praktično odraščala skupaj in skozi zvezo. In si dopustila spremembe. Seveda so bila na tej poti trenja, pa tudi sedaj se ne jemljeva za samoumevno – ni nujno, da bova za vedno skupaj. V tem oziru, z dovolj prizemljenosti, je spoštovanje trenutnega odnosa še toliko močnejše.
7. Načrtovanje družine z multiplo sklerozo
Ob multipli sklerozi so na tehtnici pristale stvari, na katere ob diagnozi nisem niti pomislila. S tem se tiho sooča mnogo žensk z multiplo sklerozo, saj zanjo zbolimo ravno v rodni dobi. Sama zanositev in porod na žensko telo po svoje delujeta stresno, ženska z MS mora prekiniti z rednim zdravljenjem, v igri je veliko dejavnikov. Z leti pa je vse to bolj nadzorovano, tudi zdravila so bolj naklonjena življenjskemu stilu in željam bolnic. Veliko se jih za družino odloči in tudi tako je prav!