Vedno sem imela koščeno strukturo. Besede, “Tako suhi ste, zrediti se morate,” so bile vedno slišati kot en odmev, besede iz onostranstva, ker “Kako pa naj bi se, saj normalno jem!” Ob hudi utrudljivosti, ki jo je MS prinesla v moje življenje, pa zares nisem verjela, da lahko sploh pridobim kakršnokoli mišično maso.
“Sprijazniti se,” je lažje
V tistem vročem poletju sem se kar že osredotočila na to, kako bom raje sprejela novo fazo soočanja z napredovanjem bolezni, kot da bi videla rešitev.
Rešitev? Pri MS? Ne, to je to, rešitve zame ni! Sprijazniti se moram s pridevnikom napredujočega, ki ga vsi dodajajo k opisu bolezni: kronična, napredujoča, nevrološka. Tako je, tako bo, samo stopnjevalo se bo.
Atrofija mišic pri bolezni je logična posledica. Pridobiti maso bo nemogoče …
Razen če ..
Razen če …
Razen če …
Vsak dan vadim za moč.
Razen če …
Vsak dan gonim tisto trapasto sobno kolo.
Razen če …
Delam trebušnjake na zastarel način, kot v osnovni šoli.
Razen če …
Se vpišem nekam. Na vodeno vadbo. Za moč. Niti ubesediti nisem znala tega, prisežem. Pisala sem v vadbeni center, kamor hodi moja prijateljica. No, povedati jim moram, da imam degenerativno bolezen, me bodo sploh želeli sprejeti? Predlagala sem semi-individualne vadbe, hodila bova skupaj. Za medsebojno motivacijo, ker tudi zanj ne bo slabo pa še videl bo moj napredek.
Nenehne bolečine v zgornjem delu hrbta
Od oktobra do aprila je bilo kar težko. Imela sem hude bolečine med lopaticami, v ramenih, kot da bi imela nenehno vneto vse tam zgoraj. Vaditeljica je menila, da se najbrž vse počasneje regenerira pri meni, fizioterapevt pa me je nenehno opozarjal, naj načrtno sproščam ramena, saj vedno vso težo in trud prelagam nanje.
Bolečine so en dan čarobno popustile. Očitno sem generalno okrepila tudi mišice na hrbtu, nekaj pa so dodale tudi pravilne drže pri izvajanju vaj. Vaj za moč.
Po prvem letu vadb najprej prijatelji opazijo spremembe <3 . Poleti v lahkotnih oblačilih jih zatipam tudi sama – ob stegnih, mečih. To je bilo zame totalno novo telo.
Po letu in pol vadb jih začnem opažati sama. Kdo je ta oseba v ogledalu? Z napetim tricepsom! Do zdaj tega imena mišice zares sploh poznala nisem.
Preoblikovanje postave je zgolj dodatek
Izgledam bolj zdravo. A počutim se bolj: močno, uravnoteženo, stabilno.
Največji plus in presenečenje? Že samo po nekaj mesecih, zdaj pa po skoraj dveh letih rednih treningov to lahko potrdim, da … Ponoči ne hodim več na stranišče! Po 20 letih diagnoze in še mnogo prej, je bil nočni obisk stranišča že gola navada. To, da sem šla večkrat na noč, pa tudi ni bilo nič posebnega … Zdaj lahko spim 10 ur v kosu.
Prej je to zvenelo kot znanstvena fantastika, danes je mirna noč postalo vsak dan. Najprej sem bila celo prestrašena, da je nekaj narobe z mojim mehurjem! Da to pač ne more biti pravilno. Tako se moj mehur ne obnaša. Sem morda tako utrujena ponoči, da ne zmorem več vstati? Ne, dejansko nimam potrebe po stranišču. Psihološko seveda mora biti stranišče nekje blizu, še se zgodi, da ga potrebujem. Ampak v končni fazi: 6 dni v tednu od 7-ih ni potrebno več, da vstanem sredi noči.
Seveda, danes še vedno vladajo lepotni ideali in redno hoditi na vadbo, je nuja za vzdrževanje lepe figure. A zame to nikoli ni bilo ključno. Vedno me je bilo “samo” strah tega, da bom pri svoji kronični bolezni zamudila tisto kritično okno, kjer se stvari lahko še zadržijo / izboljšajo.
Izkazalo se je, da je najboljše orožje proti napredku: aktivno življenje. In del tega je tudi vadba za moč, ravnotežje ter ohranjanje gibanja v vsakdanu. Pa še proti pojavu osteoporoze se borimo z redno vadbo. Da bomo čim dlje samostojni! Ne glede na življenjski stil, bolezni, stanja, dejstvo je, da se staramo. Na dolgi rok potrebujemo vitalno telo. Spretno telo. Telo, na katerega se lahko zanesemo.
Kako potekajo vadbe pod vodstvom kineziologinje?
V podrobnosti se tokrat ne bom spuščala, ker bi najbrž potrebovala malo več strokovnega materiala za takšen prispevek. So pa vadbe prilagojene meni, mojim zmožnostim, predvsem pa ignoriranju tistega mojega največjega zaviralnega faktorja pri pridobivanju mišične mase: težavam z ravnotežjem in koordinacijo.
Če imam pri fizioterapiji največ poudarka prav na tem, da treniram ravnotežje, stabilnost, nadzor na tistih mikro gibih, tukaj z vaditeljico pripraviva tak teren, da ravnotežja ne bom potrebovala. Če se dvigam s TRX trakom ali delam počepe, bo zraven klop, ki mi bo dala povratno informacijo, da se kadarkoli lahko usedem na varno. Če bom delala izpadne korake, jih bom ob drogu, ki je stabilen in se ga dobro lahko oprimem.
Vaje bom izvajala kontiunirano, v več serijah, zajete bodo večje skupine mišic. Ko se bom utrudila (še večji zaviralec kot ravnotežje, bi rekla), takrat bom počivala toliko časa, kolikor potrebujem.
Vadbe bodo potekale v dopoldanskem času, takrat ko imam največ fizične in kognitivne energije.
Do vadbe se bom pripeljala z avtom in kasneje ne bom planirala nekih večjih podvigov. Ne bom šla v trgovino, ne bom kuhala kosila, pač pa bom počivala.
Super je, ker lahko hodiva skupaj s partnerjem, saj se vedno medsebojno spodbujava in hecava. On dobi povsem drugačen trening na spored kot jaz.
“Ne odpoveduj se. Raje dodaj!”
Je zadnja modra fizioterapevtova. Ne odpoveduj se dobrim grižljajem, dodaj še kakšno fino telovadbo.
Gibanje je bilo vedno del mojega življenja, ampak predvsem, ker je moralo bit. Zaradi MS in ohranjanja funkcij.
Zdaj je kontrolirano gibanje postalo del mojega življenja, ker me tudi sicer bogati. Dela močno. Dela zaverovano vase. Delam tudi to, da ne zamujam tistega prej omenjenega okna. Kritičnega, v katerem lahko še kaj naredim in se bo obrestovalo. A v prvi fazi vidim, kako je gibanje za povprečnbo zdravega v življenju, tem hitrem svetu, ključnega pomena.
Naslednja točka? Sprehodi. Hoditi moram. Hoditi.