Leto kasneje, po več kot 7000 kilometrov dolgi ekspediciji do in okrog Iberskega polotoka, sva tudi roadtrip 2025 splanirala … Zadnji hip. Nekam bližje, nekam na toplo, nekam, kar deluje varna izbira, saj se ne bi preveč rada ukvarjala s čakanjem na mejah in morebitnimi zapleti, ki jih potovanje skozi še več držav, lahko prinese.
Grčija! Grčija nama je poznana, tam imava tudi “veliko grško familijo”, ki je nisva videla že šest let. Še prej smo jih s prijateljem večkrat obiskali in tako dodobra spoznali to veliko grško življenje z dobro hrano, nestresnim pristopom do vsega in posebno prirojeno gostoljubnostjo. Če bova šla še bolj proti jugu, na Peloponez, bova ujela še luštne spomladanske temperature in užila zimsko sonce, ki je pravzaprav prvi razlog, zakaj konec novembra beživa iz meglene Ljubljanske kotline.
Prikladnost potovanja z avtodomom za osebo z MS
Zakaj pa je izposoja avtodoma tako prikladna izbira za naju, sem najbrž že večkrat izpostavila, kajne? Za osebo z MS je avtodom idealna oblika raziskovanja tuje dežele. S seboj ima stranišče, saj nemirni mehur vedno potrebuje nenadno odrešitev, s seboj ima posteljo, saj ko zagrabi utrujenost, je res težko karkoli drugega postoriti, kot pa da se spraviš v horizontalo, hkrati pa ves čas lahko sediš v prvi vrsti z oknom na osupljive razglede, ki jih ponuja tuja država. Omogoča dostopnost do znamenitosti. Omogoča dostopnost do najlepših plaž na svetu. Omogoča dostopnost do narave, sprehoda ob potoku, razgledne točke na klifu.
Izven sezone je najem avtodoma še enkrat cenejši. Poleg tega je Izven sezone že tako najudobneje potovati: manj stresa na cesti, več prostora za mir in tišino misli, ko obiščeš znamenite kraje z večtisočletno zgodovino. Ni sopare, ni vročine. Za okorne multiplosklerozne in tudi zdrave krake je temperatura najbolj primerna. Je še kaj lepšega?
Prve kljukice grškemu gostoljubju
Načrtovan postanek v Srbiji čez noč je balzam za prvih 8 ur vožnje. Približno 700 kilometrov je za nama. Po opravljeni klasični fotki pred tablo dobrodošlice Welcome to Greece, poiščeva svoj prvi skrivni prostorček med gozdovi nedaleč od grško-makedonske meje.
Takoj lahko nariševa prvo zeleno kljukico grškemu gostoljubju. Ko sploh ne vedo, da so, ko sploh ne vemo, da to pogrešamo. Že na prvi cestninski postaji v najine naveličane face namreč butne prvi grški nasmeh.
Gospa gleda nekam gor … In še preden karkoli izmeri, rečeva:
»It’s 3.1.«»What?!« vpraša, kot da ne razume.
»It’s 3.1 metres.«
»No … it is under 3 metres …«
»But it’s 3.1 with the AC …«
»If it is above 3 metres, I have to charge you six euros … It is not 3 metres.«
»Nope, it is not 3 metres.«
Nasmejano smo se zmenili za nižjo tarifo. Žal se takšne prijaznosti niso držali na nobeni naslednji cestninski postaji, a za to, da se je breme deževnega potovanja proti Grčiji vsaj malo zmehčalo, je bil tak prvi stik povsem dovolj.
Potem sva zavila v prvo taverno na poti. In jedla najboljšo grško solato. Najboljšo feto z medom in sezamom. Najboljši souvlaki. Najboljše mesne kroglice. Najboljšo baklavo. Za 36 eur. “Zdaj greva lahko nazaj domov, misija opravljena.” V resnici sva pozabila, da sva sem prišla zaradi hrane. V resnici nama je pot skozi države Balkana malo padla morala, saj je deževalo, saj bo deževalo še par dni, in še na meji so naju spraševali, češ kaj hodiva v Grčijo sredi zime.
3. dan: Platamon – jezero Karla
Grčija ima v tem delu pravo jesen. Ne zime, jesen. Celo noč je deževalo, ravno prav deževalo. Tako so se najini bodoči plani prilagajali glede na vremensko prognozo. Najbolj varno je bilo, da obiščeva našo veliko grško družino, s katero se nismo videli že 6 let.
Spomniva se širokih cest, na katerih te ne skrbi, da se s svojo škatlo, avtodomom, sigurno ne bova nikamor nataknila. Idejo o obisku Halki Dikija sva opustila. Mogoče za nazaj, mogoče za kdaj drugič.
Grška družina naju je sprejela, kot da ne bi minilo šest let. No, nasplošno se ni kaj veliko spremenilo tudi drugod po Grčiji, smo se pa dogovorili, da se ob povratku domov tu ustaviva še enkrat – za malo daljše druženje kot le na kavi in prigrizku. Za zdaj naju kliče jug. In sonce! In pomlad.
Točka, kjer bova prespala: jezero Karla.
4. dan: jezero Karla – Volos – Kato Gatzea beach
Še danes me malo strese. Na kraju, kjer sva prespala, je bil očitno glavni pobiralec vstopnine potepuški kuža. Ker nisva imela nobene konzerve na zalogi, je dobil le kuhane testenine, žemljo in rezino piščančje salame. Še pospremil naju je dol s hriba, ko sva odhajala. Problem potepuških psov na Balkanu in v Grčiji – ga sploh rešujejo? Ne.
Jezero Karla naju je samo opomnilo, da Grčija niso le kičaste plaže in otoki. Tole je bil zelo miren kraj. Idealen kraj za opazovanje ptic, saj veste, novi najljubši hobi milenijcev. Je pa res mimo tiho priplahutala sova. Ponoči je bila tišina prav mrtvaška, je rekel M. Jaz spim s čepki.
Kljub temu, da je spet malo deževalo, se nama vseeno potrjuje, da je potovanje, ki ga ne spremlja poletna vročina in največja gneča, odlična odločitev. Hvaležna sva, da greva takole … Izven. Na tem potovanju bo še veliko hvaležnosti.
5., 6. dan: Kato Gatzea – vrelec Termopylae – Delphi (Camping Delphi)
Še malo sramežljivo sva se vozila proti najinemu prvemu polotoku. Res sva si želela sonca in malo toplega, plaže, morja, da naju zrelaksira in prežarči v dimenzijo počitnic. Na dopustu sva. Pa nisva pravzaprav. Oba sva vzela s sabo delo, jaz v manjši količini, on v običajni. Prežarči naju v dimenzijo delovnih poitnic! To bi, morje, plaža, valovi.
In ta mala plažica ob vasici Kato Gatzea je naredila prav ta presunek. Presunek sproščenosti. Presunek, da bo vse ok. Presunek poletja sredi zime. Dragi je namočil svoj mehanizem v morju. Jaz še ne. Spajdašila sva se s kamperskimi mački in vsak dan šla v eno in isto kavarno na kavo in tsipouro ter v eno in isto restavracijo na obrok.
Po dobrih dveh dneh sva morala kreniti na pot, če bi želela videti še kaj Grčije. Hiter postanek sva naredila ob mestecu Termopylae, kjer sva telo namočila v po žveplu smrdeči termalni vodi ob cesti. 41 stopinj Celzija je zmehčalo mišičke, kakorkoli pa ograja na začetku da malce občutka tetanusa, ki ga ni dobro dodat v kri.
Tu sem se že malo nervozno ozirala k Delphom, saj nisem vedela, koliko bo možnosti, da kaj vidim. Ne prehodim več veliko, a obljubjajo, da z ene točke lahko vidiš vse …
7. dan : Delphi – arheološko najdišče
Prenočila sva na klifu nad vasico in poljanami oljk. Kamor je segal razgled, tam so bile oljke. Lastniki kampa seveda pridelujejo svoje izdelke, seveda imajo tudi nagrajeno olje. Vse pokupiva. Kot ima na Gorenjskem vsak svoj šnopc, v Grčiji vsak dela svoje olivno olje.
Potem pa v Delphi. Delphi … Dan je bil en tistih … Močnih. Poln zmag in polomij. Emocionalen. Takoj, ko sva se zažrla v hrib, me je stisnilo na stranišče. Odnesel me je po prvih tridesetih neznosno nerodnih stopnicah nazaj do camperja, saj je bil bližje kot katerokoli stranišče.
Začelo se je slabo. Izmučena sem bila že od tega incidenta. S sabo sva imela lovski stolček in ta je bil na koncu tisti moj zmagovalec. Da sem si odpočila in nabrala moči – prvič, drugič. Na drugem postanku mi je delala družbo čuvajka parka. Še ogrnila me je s svojo jakno, da me ne bi zeblo. Grško gostoljubje je nenavadno.
Ko je dragi raziskal, kar se je raziskati dalo, sem se od svoje postojanke z razgledom na antično zakladnico želela sprehoditi do naslenje točke, samo do Apolonovega templja! Ne vem, kaj se je zgodilo, dobila sem toliko energije, da sem ležerno prišla do amfiteatra na vrhu. Le za stadion sem si odpustila.
Muzej sem si potem ogledala v vozičku. Zapis kradem s tistega dne, objavljen je bil na družbenem omrežju.
Jaz sem sedela, dragi je šofiral. Pasalo mi je, res sem bila utrujena. Nisem ponosna na to dejstvo, nisem še ponotranjola te opcije in je ne bom. Pa vem, vem, da moramo biti prijazni do sebe. Vem, da je to nič drugega kot pomoč. Rada bi gledala lahkotno na to, a ne morem (še). Neka Američanka je zaklicala za mano: “You are so strong getting up there!” Ne rečem, da mi ni laskalo. Malo sva poslušala vodiča korejskih turistov, da sva kaj zanimivega izvedela. Muzej je majhen, ravno prav velik. Luštn.
Kasneje sva prenočila nekje pri Korintu, med oljkami. Veliko je bilo muh, saj je šlo za zelo kmetijsko območje!
8. dan: Corinth – Megalopolis – Sparti – Monemvasia (spiva pri kapelici)
Peljeva se skozi dež. Napovedujejo dež tudi za prihodnja dva dni, potem pa računava na pravo sonce. Opraviva kar velik del poti do končne točke in se med potjo na hitro slikava pred pomembnimi spomeniki, da v arhiv pospraviva tiste “Bila sva tukaj,” trenutke. Poleg tega, da je kar nenavadno stati v sredini nečesa, ki je staro 2300 let (v dežju), je še bolj hecno se voziti skozi Sparto in kričati “This is Spartaaa!” Na slavno preteklost spominja le kip Leonidisa v kratkih hlačkah. V dežju.
Pripeljeva na rob najvzhodnejšega prsta Peloponeza. Tu pojeva obrok. V dežju. Zaspiva pri kapelici. V dežju.
9. dan: Monemvasia – Gytheio (Dimitris Shipwreck) – spiva v kampu pod dodatno strehico
Zbudiva se v nedeževno jutro in izkoristiva suho vreme za hiter ogled vasice Monemvasia. Kako zanimiva je! Monemvasia je srednjeveško mestece, ki je vgrajeno v skalo, skala je polotok, ki ga s celino povezuje ozek kratek pas, na katerem danes stoji cesta. Poznana je kot Gibraltar vzhoda. Tvorita jo besedi “MONE” in “EMBASIS”, kar pomeni “EN VHOD”. Zagotovo pa je še ena vasica, ki ji vladajo mačkoni. Definitivno jo priporočam na bucketlisti vsakogar, sama je nisva imela, a je bila tako prisrčno pozitivno presenečenje. C času Bizantinskega imperija je predstavljala pomemben trgovski center. Iz tu izvira tudi vino malvazija, takšno, kot ga poznamo mi, pa je bilo navdahnjeno prav z imenom tega – vsaj tako sem slišala.
Potujeva proti sredinskemu polotoku Peloponeza, kjer je glavno mestece Gytheio.Dimitrijevo razbitino opazujeva bolj od daleč, s klifa, pol ure pred tem sva po telefonu dobila alarm civilne zaščite, naj se vsi držimo kraja, kjer smo, saj je orkan Byron na vrhuncu svojega razgrajanja. Poplavljalo je ceste, nekje sva morala zaviti v ozke uličice mesta, da sva se izognila poplavljenim cestam. Izziv je bil spraviti avtodom skozi mestne uličice, šlo je za milimetre. Odločiva se, da noč preživiva v kampu. MEnda ob eni najlepših plaž Peloponeza, kjer naj bi prebivale tudi želve!
Dimitrijeva razbitina je sicer v takem v remenu še bolj razbitinska in temačna. Zgodba pa ni nič kaj posebna … Tovorna ladja, ki se je pokvarila. Leta 1981 so jo že zapustili pomorščaki, jo zasidrali. Potem jo je pa točno taka nevihtica, kot je Byron, odnesla in dokončala na obali. In ker je finančno prevelik zalogaj jo pospraviti, je ostala tu.
10. Vathia – Karavostasi, restavracija O Foros s parkiriščem
Nauk dneva je: dlje se bova vozila, več verjetnosti je, da ujameva sonce. Skozi oblak. Gor in gor. Iz blatne doline, ki je prekrila vznoža prelepih oljčnih nasadov. S poplavljenih cest, ki so zamakala in mikastila avtomobile. Gor in gor. Midva sva prenočila v kampu pod dodatno strehico, na parceli, ki je bila malce posuta s peskom in bila varna. Grmelo in bliskalo je celo noč. Gor in gor greva, bereva o posledicah podivjanega Byrona. Vse je okej pri nama, javiva domačim.
Vasica Vathia – je pobeg na sončno stran, je pobeg v preteklost. Nekaj, kar še ni oblegano s turisti, vsaj tako se zdi izven sezone, vsaj tako se zdi, glede na to, da je malce neurejen in nevaren dostop. Mestece naj bi vrhunec doživelo v 18. stoletju, kot obrambna naselbina, s katere se je dobro videlo, če prihaja kakšna grožnja z morja. Zdaj je vasica duhov, vasica, iz katere so se ljudje izselili v večja mesta, vasica, kjer bi se slučajno ustavil Herkul. Ali Witcher.
Odpeljeva se nazaj oziroma proti ribiški vasici Karavostasi. Restavracija, ki ponuja brezplačno parkirišče za avtodom, je na žalost zaprta, a lastnik nama takoj sporoči, da sva dobrodošla čez noč. Vassica nama je na moč všeč, spočijeva si in odločiva, da potrebujeva še kak dan ali dva počitka … Po panoramski vožnji prideva do kampa Thines.
11., 12. dan: Camping Thines
Če je po nevihtni celici Byron res posijalo sonce, se je v prednjem delu najinih avanturističnih misli pojavila manjša zmeda. Ko sva si dodobra spočila in že malo nataknjeno zapustila kamp, kjer se je razvila prava germanska skupnost sicer prijaznih kamperistov, sem svoj ponedeljek otvorila s pokvarjenim jogurtom, ki sem ga prelila čez lično pripravljeno granolo.
Obiščeva bližnjo ribjo kantino, kjer sem naročila ribjo juho, on pa je končno prišel do musake. V nahrbtnik sva stlačila še štiri litre domačega olivnega olja in jo s skirojem popihala nazaj v kamp. V takšnem bolj dolgočasnem vikendu takšne malenkosti pomenijo vse!
13., 14. dan: Methoni Castle – slapovi – Voidokilia beach / Navarino (kamp zaprt) – Rikia
Ker sem tekom potovalnega entuziazma razvila še vnet mehur (prijatelji krivijo termalne vrelce aka. “Verjetno tovarniške odplake, v katiirh sem se tako pogumno namakala v Thermopylae”), sem se kmalu soočila z znanim, ampak manj znanim stanjem svojega MS telesa: še večja utrudljivost, še večja zalrčenost in nesodelovanje okončinc). In to pred ogledom trdnjave v Methoni-ju. Ki je megalomanska. Megalomansko ni ok za Darjo z multiplo sklerozo.
Ampak … Jaz se že zadovoljim z razgledom s pomola. Jaz se že zadovoljim z razgledom drona. Ne zadovoljim pa se s tem, da ogled nečesa odrečem tudi njemu, mojemu najkjubšemu sopotniku. Če bi rad ali pa ne 🙂 .
Saj se zavedava omejitev, še kako se. Ampak potem pride ta “ponedeljek”, ko ti na vsaki točki nastavlja te opomine, da ne gre. Pa se malo potolažiš. Pa spet, ne, ne moreš do teh slapov. In gre sam … Čeprav bi šel raje z mano, ker to, da gre sam, ne pomeni skupnega roadtripa.
Greva nazaj do plaž. Do sonca, morja. Valov! Tam je vse bolj ravno, mehko, sproščujoče. Kako je kaj z nočnimi nastanitvami in kampiranjem, pa drugič …
15. dan: Rikia – Olympia – Ionian Beach camping
Tako nama je bilo luštno na tisti plaži, da sva ostala še en dan. Dve noči torej. Zjutraj sva se potem odpravila proti novemu arheološkemu najdišču, rojstnemu kraju antičnih olimpijskih iger – Olimpiji.
Potem, ko sva obiskala muzej pod streho, sva kar nekaj ćasa dezorientirano iskala parkirišče čim bližje muzeju na prostem (fellow travellers with disabilities – be aware!).
Po nekaj kilometrskem krogu sva le prišla do ostankov …
Prvega kadarkoli stadiona!
S skirojem sva se spustila po pešpoti do vhoda v park. Pričakal naju je prijazen grški pobiralec vstopnic in glede na utrujeno podobo mene položil na srce napotek, da morava samo naravnost mimo Herinega templja na levo pa prideva do stadiona …
Herinega templja!
Zares sama sem prišla le do Herinega templja (pa čisto malo na njegovem hrbtu), kjer se danes prižiga olimpijski ogenj novodobnih olimpijskih iger.
Antične Olimpije!
“Bila sva tukaj” momenti zabeleženi.
Zares sama sem prišla le do Herinega templja, kjer se danes prižiga olimpijski ogenj novodobnih olimpijskih iger.
Ampak zame povsem dovolj. Izpopolnjujoče. Medtem ko sem njega poslala na photo session naprej, sem sama užila ta mir. Ta mir prostora, kjer se v nebo dvigajo ostanki 2700 let starega dogajanja. Ostanki, ki so tako ohranjeni, da vzbudi spoštovanja, začudenja in ganjenosti …
Premaknilo me je. Od utrujenosti in miru, ki sem ga naenkrat občutila, sem dovolila tistim trem slanim kapljam, da so spolzele po licu.
In pustila tej hvaležnosti, da me spet prevzame.
Še malo nazaj sem mislila, da bom videla samo muzej. Verjetno sem prvič namesto “žal” uporabila besedo “na srečo”. Na srečo so imeli vozek, da sem si dovolj soočito in navdušeno ogledala vse razstavljene najdbe v muzeju – tistega mislim, pod streho.
A čutimo ta entuziazem izgubljenevvesolju arheologinje?
16. Dan: s Peloponeza na celino, čez most RIO – ANTIRIO
Ionian beach camping sva izkoristila zgolj za to, ker so kampi na takšnem roadtripu vseeno nuja. Pravzaprav so po novi grški zakonodaji tudi obveza. Napolniva baterije, napolniva vodo, odplakneva sivino in črnino, greva mimo protestov vrlih kmetovalcev, ki vztrajno zapirajo glavne prometnice v Grčiji. Skozi Patrah in čez most.
Adijo, Peloponez! Hitro se parkirava na prvi plaži in užijeva še malo zimskega sonca. In morja. Celo jaz sem odela svoj mehur v neopren in se potopila v 18 stopinj svežine morja.
Hvala, plažica za mostom, bila si prijazna – tudi ponoči. Milina jutranjih valov tako nagradi! Roadrip s camper-jem je pravzaprav iskanje kičastih lokacij, kjer pričakaš nebeško jutro. Ko noč umije planet. Ko noč pomiri in utiša ta naš nemirni dom. Ko noč pobnriše napake preteklega dne in poda priložnost za nov začetek.
Vanlife pomeni odkrivanje mirnih lokacij. Neobljudenih, se zdi, saj potuješ izven največjih gneč. Morda dobiš soseda ali dva, vsaj toliko, da nisi sam.
Meni omogoča, da vidim / spoznam deželo bolj od blizu. Ne vem sicer, kako bi jo sploh v takšnem obsegu. Ne prehodim več veliko, ne bi šlo, da bi nekje bivala in od tam vsakodnevno izvajala izlete. V stresu bi bila, ker bi nenehno nad mano viselo vprašanje “Kje je wc?” “Kakšen je wc?” “Kaj, če me zagrabi vsemogočan utrujenost in si nikjer ne bi mogla odpočiti?” S camperjem na štrikcu imam vse: WC, posteljo … In snacke.
V manjšem obsegu seveda tudi bolj stacionirana oblika potovanja pride v poštev. A najbrž bi bila večino časa raje prikovana na eno in isto lokacijo, redki izleti bi me stresirali, bili bi krajši, potrebovali bi veliko več načrtovanja in premisleka. Ter poguma. Želja, nemir, popotniška radovednost – vse to bi ostalo nepotešeno.
Ogromno vlogo, ogromno težo, ogromno odgovornost pri vsem tem nosi on – moj najljubši. Včasih me gane v dno moje črne duše (prijatelji pravijo, da je točno takšna, jaz kimam, seveda, to je moj preživetveni nagon), kako bi mi rad omogočil vse, da bi videla, občutila, doživela.
Dan prej me je na primer na pujsa oprtal čez hrbet in odnesel v vodo, da sem popljuskala tudi jaz po tej svežini decembrskega morja. Odnesel me je še iz vode, da nisem vso morsko navlako prinesla s sabo nazaj v najin domek na štirih kolesih.
Dva dni prej me je nosil na štuparamo po Olimpiji, da sem zadovoljila svoje Indiana Jones arheološke ambicije. In potem … Potem mi še tako hude fotke naredi. Samo škljocne. V resnici je on pravi content creator mojih socialnih omrežij!
Posvojiva sosedovega psa. Pa še sosedovega otroka. Pa mačkice iz kampa. In sva totalno zadovoljna, da jih po kvalitetno preživetem času, ki sva ga sama odmerila, oddava nazaj njihovim lastnikom. Mačk potepuhinj in kužov potepuhov, ki jih na roadtripu dosledno hraniva, ne štejem v to sinergijo, čeprav bi vse najraje nabasala v garažo avtodoma in pripeljala domov.
17. dan: nočitev naprej od Preveze
Zadnja plažica je bila bolj nastlana od zime in viharjev, a podarila enako sonca kot ostale prej. Zapuščava zahodne obale Grčije in se vračava na vzhod. Lokacija, kjer sva prespala, je bila zanimiva. Še ena teh, parkirišče zraven restavracije. Morda sva bila že razpoložena, ker da greva naprej, morda že naphana s prelepimi občutki ob plažah in soncu do zdaj, tako da točko označim bolj kot: pozdravila sva tudi zahodno obalo Grčije.
18. dan: nočitev sredi Grčije
Potem se pa kar navadiš tega. Niso le morje in valovi tisti najlepši kraji … Hribovita celina Grčije je lahko totalno enako osupljiva. Vzame dih … Podari spokojnost … Ponudi samo tišino. Čivk in neskončno krajino … Neskončno lepoto. Neskočno udobje. Zadovoljstvo. Varnost. Se sliši kot reklama, kajne?
Najino hišo na štirih kolesih sva parkirala pod prečudovit hrast. Do konca sva užila zadnje sončne žarke, potem pa je bilo že tako hladno, da sva se raje šla pogret notri. Tole naju je za zadnjo noč totalno nagradilo, jutranje srečanje z divjim prašičem pa malo manj – mogoče je res čas, da zapustiva Grčijo. Na srečo jo je moj snemalec z dronom in sicer najljubši sopotnik dobro odnesel in se ga je svinja bal abolj, kot pa je on v resnici sprocesiral nevarnost.
19. dan: mimo Meteore v Platamon – nočitev v Polykastro, pol ure pred mejo
Meteoro sva že obiskala, zahvaljujoč enemu preteklih roadtripov do Grčije, tako sva jo tokrat opazovala le od daleč. Čakali so naju še zadnji nakupi oliv in olivnega olja, potem pa kosilo z grško družino v eni od obmorskih vasic. Imela sva še eno konzervo, s katero sva nahranila še enega psa lokalca in s tem zaključila tudi dobrodelno noto razveseljevanja potepuhov. Ne bi se čudila, če bi koga pomotoma pripeljala domov!
20. dan: domov
Grčija takole res ni daleč, če štartaš skoraj od makedonske meje. Zjutraj sva tako šla kar lepo na pot, se izognila barikadam grških kmetov, ki so jih ta čas pridno postavljali po celotni Grčiji, se izognila tudi daljšemu čakanju na meji s Srbijo, opravila počitek (še ena prednost postelje v zadnjem delu kombija) in odropotala proti domu. Prispela sva en dan predčasno in še spala sva lahko v svoji postelji. Prekrasno.
21 dni in 5000 kilometrov poti
Moji potopisi so vedno polni nekih razmišljanj, nenazadnje borb in posebnosti zaradi omejitev, ki jih je v moje življenje prinesla MS. Upam, da bodo komu prišli prav – zdravemu za ideje, manj zdravemu za pogum!