Naivno
Imela sem 18 let. Usmerila sem se v tisto, kar sem bila v danem trenutku. Kaj sem zmogla točno takrat in ne na to, kaj naj bi bolezen prinesla v življenje.
Radovedno
Začela sem raziskovati, brati in posluišati. o tem, kaj se dogaja v telesu, o zgodbah drugih, vedeti sem želela vse in še več. bolj jo bom poznala, bolj jo bom znala obvladati.
Odkrito
Govorila sem o vsem. Kako jo čutim. Kaj potrebujem, kdaj sem slabo in kdaj dobro. kje sem slabo in kje sem dobro. govorila sem o strahovih, vsakodnevnih prihodah, ampak nisem ji dovolila, da me definira in prevzame kot osebnost. še vedno sem jaz, Darja prijateljica, hči, študentka in zaljubljena.
S strahom
S strahom sem pogledovala naprej v prihodnost. vedno bolj. vedno bolj sem jo poznala, vedno bolj vedela, kaj mi odvzema in kaj mi odvzema. kaj nama odvzema. trmasto sem se izvijala njenim prijemom, obenem hodial na zdravljenje, a težila k izkustvu povsem običajnega študentskega obstoja: izpiti, delo, prijateljstvo, potovanja.
Z žalovanjem
Če prvih deset let nisem imela časa za žalvoenje, kaj sem lahko nekoč, zdaj pa ne zmorem več, je žalovanje prišlo z večjo izgubo funkcionalnosti. VEdno bolj so aktivnosti ostajale na oddaljenem planetu, vedno bolj sem se jim želelela približati z medplanetarnimi mostovi in vesoljsko mehanizacijo. Življenjski stil, življenjski sopotnik, življenjski prostor – vedno bolj smo se prilagajali drug drugemu.
In vedrino
Vedno sem našla tisto nekaj, česar sem se oklenila. spodbudne besede, tolažilne ideje, tiho upanje, saj bo bolje … ne vem, če bo kdaj bolje v smislu boljšega fizzičnega počutja in energije. Znam pa najti tisto upanje, se udobno namestiti v vedno novo in novo normalo i nse poiriti. Tako sem … Res bolje. Dobro. “Hej, ampak ne sprijazni se!”
Zaključim s fazo pomirjenosti
Vse je okej, ne glede na to, kako čustvujem. Kako bom čustvovala vnaprej. Tako zvana slaba občutenja kot tista dobra – vsa so življenjska in na koncu je pomembno, da si pomirjen z vsemi kolobocijami in zdrahami znotraj našega dojemanja sveta.