“Vsak dan naredi nekaj, česar se bojiš,” je en tak motivacijski rek, ki ti ga nekdo zelo rad položi na srce z namenom, da bi osebnostno malo zrastel, razširil svoja obzorja, premagal strah. Postati večji od strahu samega res prinaša občutek vsemogočnosti in te napolni s samozavestjo.
Kot deklič, na katerega je življenje naložilo multiplo sklerozo precej kmalu, še prej pa nekaj drugih kroničnih bolezni, sem vedno svet opazovala bolj na varni razdalji. V svojem miru in miru mojih misli, seveda nisem zamujala življenja kar tako. Me je bilo pa ravno zato, zaradi omejitev, ki mi jih je prinesla v življenje slabovidnost, vse žive zdravstvene težave in kasneje multipla skleroza, vedno vsega strah malo bolj.
Da moram slediti okolici in zahtevam družbe, to mi je bilo vgrajeno v sistem. Da se tudi ostali soočajo s strahovi in da so strahovi nek normalen del odraščanja in razvijanja, mi je bilo znano. Kako pomemben je podporni sistem pri korakanju v neznano, tega “pravila” sem se držala kot pijanec plota.
“Česa nas je najbolj strah?”
Stopiti tja, kjer je tema. Kjer še nismo bili. Kjer nam je neznano. Stopiti iz cone udobja.
Strah me je bilo ob vpisu na faks. Zapustiti dom je bilo nekaj velikega, strašnega. No, verjetno je bilo za vsakogar tako, a moja MS je bila ravno v tistem času najburnejša. Glavno mesto je bilo na srečo domače, glavno mesto je bilo domače že od otroštva in po treh letih vožnje z vlakom, je bil pravi čas stopiti na svoje noge. Glavno mesto je imelo mojega najljubšega človeka in skupni koraki so bili tako lažji in manj zahtevni.
S strahom se prevzela odgovornost prvega študentskega dela. A še bolj strah me je bilo potem ob pravem vstopu na trg delovne sile. Strah mi je bilo priznati svojo invalidnost, začeti delati v svoji prvi konvencionalni službi, zaprositi za vse pravice, ki mi pripadajo z naslova zaposlovanja kot invalidni osebi in začeti svojo samostojno poslovno pot. Ni se še končalo, zaprositi sem želela še za osebno asistenco, bila sem zavrnjena in zaprositi ponovno zanjo, me je bilo še bolj strah.
Vsakič, ko sem šla na potovanje z letalom, vsakič, ko sem šla kampirati pod milim nebom, prehoditi skalnato pot, iti na glasbeni festival na drug konec celine. Ne glede na to, da sem bila fizično močnejša. Vsakega takšnega podviga me je bilo strah. Strah, kaj, če se kaj strašnega zgodi. Kaj če dobim zagon bolezni ali kaj če ne pridem do stranišča pravi čas. In kje sploh imajo stranišče? To mi je bilo kar hecno, kako strah me je bilo vnovičnega in vnovičnega iskanja stranišča v tuji deželi. Kako bom vprašala, če ne bom našla. Se bom osramotila?
Vsak dan naredi nekaj, česar se bojiš
Ne, ne bom več tega počela. Obožujem svojo cono udobja. V istem dahu pa priznavam, da sem v življenju tako daleč prišla s temi že preseženimi strahovi, da me veliko stvari sploh … Ne straši več.
V hud skok iz cone udobja grem v oktobru! V takšen skok, ki ga sploh nisem dala na seznam stvari, ki jih moram opraviti v življenju, da bom večja, boljša in manj prestrašena. Samozavestnejša.
Vseeno je obisk upravne enote in vloga za izdelavo novega osebnega dokumenta še vedno zelo stresno opravilo.