Čas sva imela, zimska slovenska depresija s kratkim dnevom in meglo je pritiskala in morila prevodnost hormonov srele, ideja je padla: greva po sonce! Kje v Evropi je sonce ta čas? Pa da greva lahko z avtom od doma? Na jugu Portugalske je zagotovo! Najprej sva se igrala z mislijo, da bi odrinila kar z najino prašno neustrašno, nekaj dni pred neuradnim dogovorov pa se vprašala: “Zakaj pa ne greva s kombijem? Predelanim v avtodom?!” V tem času so zelo ugodne cene za izposojo in … Zadnji hip sva šla še kupit dovolj velik eliktrični skiro, ki bi meni približal tudi mestni utrip dežele, v katero tako nenadoma siliva.
Siliva zavoljo sonca, to ja, a siliva tudi zaradi dogodivščine in strašno močne emocionalne navezanosti iz preteklosti. Pot do tja bo dolga, vsega skupaj bova prevozila okrog 7700 kilometrov, morala bova skozi dolgočasno Padsko nižino, skozi dolg tunel in ogromno Francijo (Turin – Chambery, Lyon – Bordeaux)… In sva šla.
Ta potopis se pričenja šele s tretjim dnem. Dva dneva sva porabila, da sva prišla na zahodno obalo Francije, predpala sva pri kraju Bayonne, tik nad Španijo.
3. dan: Baskija
Prvi ogledi pokrajine so se zares začeli šele v Španiji, kjer so me tretji dan navdušili in presunili razgledi, ki smo jih toliko let nazaj spremljali v seriji vseh časov: Igri prestolov (Game of thrones, v nadadaljevanju GOT). Tako sva najprej sprehodila svoje od dolge vožnje zasedene kosti po filmski plaži Itzurun, kjer je votlina, v kateri sta John Snow in Daenyris Targatyien odkrila zgodbe Children of the Forest. Malo sem se tresla – od vzhičenosti in potem tudi stresa, ker nisva imela rezerviranega termina za obisk otočka Gatzelugatxe. Danes tu stoji cerkev iz 10. Stoletja, v seriji pa je to zatočišče zmajev in mogočna graščina Dragonstone.
Na mali skalnati otoček vodi 200 stopnic. Nisem upala, da bi jih premagala, sem pa vsaj upala, da bo pot do prvega razgledišča lažja. Naprej bi šel moj zdravo hodeči sopotnik sam, jaz pa bi uživala v razgledu in občutku, da sem tako blizu lokaciji, ki sem jo na svojo bucket listo dala kmalu potem, ko sem odkrila vse te znane lokacije snemanja GOT. No, saj sem. A pot nazaj strogo gor po hribu je bila krvoločnejša do mojih živcev. Začelo je rositi, dragi me je oprtal na hrbet. En mlajši gospodič, ki je sočasno z nama korakal proti izhodu, je kar vzel palice in jih z nama nesel gor, čeprav sva se “delala, da ne rabiva pomoči”.
Dnevi, ki so od tu dalje opisani, so bili v živo objavljeni na mojem Instagram profilu Izgubljena v vesolju, zato si jih drznem kar skopirati sem.
4. dan: Asturija
Za nama je četrti dan raziskovanja čisto severnega dela Iberskega polotoka. Čez Italijo in Francijo sva prišla do obale Atlantika in prečkala mejo s Španijo. Prevozila sva Baskijo, Cantabrijo, zdaj Asturias.
Igra oceana z oblikovanjem trde celine osupne, sploh ko si to ogledaš s ptičje perspektive. V težnji po tem iščeva dovolj dostopne miradorje za moje nožice (tega sva vajena, a mene še vedno rukne
pri organizaciji), hkrati imava pa zdaj za sabo še šestmetrsko hišo, ki jo morava na vrh klifa pripeljati po dovolj široki in urejeni cesti.
Vmes se ustaviva v kakšnem idiličnem obalnem mestecu kot je mestece Llanes. Električni skiro! Je bil najboljši nakup za takšno potovanje in najine potrebe. M. je manj živčen, ker sva zdaj enako hitra kot ostali, jaz pa bolj spočita in srečna, ker lahko malo zijam okrog. Neprecenljivo.
Španski narod v tem delu države je tako … Mehko prijazen. Nasmejijo se ti, pozdravijo, priskočijo na pomoč, če vidijo, da potrebuješ. Slučajno je tale vikend njihov podaljšan vikend s prazniki in slučajno je vseokrogg mnogo španskih turistov, ki so si vzeli prost dan bolj v naravi.
Fino je. In hecno je, kako najina registrska z grbom v sredini vzbuja en kup pozornosti. Niso ravno vajeni po svetu grbov na registrskih tablicah, ne …
5. dan: Galicija
Po strašljivo vetrovni noči v obalnem (in surferskem) kraju Foz (vse ok, ni naju odneslo), naju je zjutraj najprej navdušeno pozdravil smetar, potem pa še mavrica, ki se je naslikala čez nebo. Ni bilo dolgo, da sva začutila ta irski vajb z dudami in zelenimi širjavami. Peljala sva se mimo mnogo ustij rek, ki so se srečala z oceanom in ob srečanju pustilo ogromno sedimenta rjave barve (blata!).
Svetilniki so tukaj kot slapovi na Norveškem. Danes sva si ogledala dva. Enega spektakularnega, ta naju je popeljal na konec sveta. Faro do Cabo Ortegal. Začutila sva spet to majhnost človeka. Nas, glivic tega planeta, ki jih bo planet izpljunil takoj, ko mu bo pa zares zavrelo. Sori-not-sori za kruto poetičnost.
Drugega bolj dolgočasnega, a v zgodovinskem smislu res pomembnega, sva si ogledala v mestu A Corunna. Torre de Hercules živi še iz časov rimskega imperija. Je najstarejši svetilnik, ki še vedno služi svojemu namenu!
Midva sva se pripeljala, pofotkala in odpeljala, ni bilo časa za poklon zgodovini, ker je bil veter čist prehud – 14 stopinj je sicer kazal vremenski app. Noč se tu na zahodni obali prične šele okrog 18.20 in
tokrat je bila zelo prijetna.
6. dan: Galicija
Zbudiva se na zapuščeni železniški postaji na ne tako zelo urejenem parkirišču za avtodome, a je povsem zadostovalo najinim potrebam po občutku varnosti in brezvetrja. Dokler nisva povsem sama na parkirišču, je vse okej. Antiga estacion Ordes-A Pontraga. Seveda tu mimo pelje tudi romarska pot.
Dan za ogled Santiaga de Compostela naju čaka. Čeprav je bil M. že enkrat tu, sem morala še jaz obiskati to mesto. Vedno je bil nekje na moji bucketlisti, nimam pojma zakaj. Religiozna nisem, niti me ne zanima notranjost katedrale (gužva in nesigurnost glede vstopnic odbije, čeprav bi z invalidsko kartico najbrž uspela kaj urediti).
Sem pa toliko slišala že o El Caminu, romarski poti, strasti, padcih, prelomnicah, ki se zgodijo v duhu romarja na tej poti, da mi je najbrž zato vzbudilo zanimanje za obisk. No, samo da sva se midva vanj zapeljala s skirojem!
Duhovne prelomnice? Katedrala je prečudovita! Najprej sva jo nad strehami hiš zagledala skozi park. Nato sva zapeljala na debelo tlakovane uličice in se izgubila med njimi.
Ker se mestno jedro ves čas vzpenja, sem bolj jaz kraljevala na skiroju, M. pa je hodil zraven in držal moje ravnotežje. Res sva že posvojila ta sistem in res sem hvaležna za tega mojega tipčka, da me je pripravljen takole pospremiti do znamenitosti, in odgovarjati na vse moje muhe …
Ja, hočem poskusiti Torte de Santiago, tortico iz mandljev. Hočem se usesti na “cerveza sin alcohol para mi” in “cerveza con alcohol para el” na najbolj prometni ulici za pešce in opazovati mestni vrvež. Hočem se sprehoditi / zdaj peljati mimo vseh mini trgovinic, ne da kaj kupim, samo da občutim … Kako je biti del vsega tega. In sem.
Hvala ti moj sopotnik, da te imam in me hočeš imeti. Hvala, Santiago de Compostela za to, da si me še močneje opomnil, da imam takega tipčka ob sebi, ki mi omogoča vpletenost v vse te normalne družbene niti kot je … Pohajkovanje po enem mestu v Galiciji 2800 km stran od doma.
2800 km stran od doma! A je to normalno? Noč bova tokrat preživela ob obali skoraj čisto na zahodu. Kičasto bo. Kičasto je. Praia Prageria.
7. dan: zahodna obala Galicije
Še en dan bova ostala tu, se odločiva. Tako blizu obale sva, izkoristiva jo!In sva jo. Zen, popoln mir, manjka samo en detektor za železo. A je to res moška reč? “Dej mi tri ure pa detektor pa ti najdem zlato na plaži.”
V bližini je chiringuito. Spet sva google maps obrnila na glavo, da sva preverila teren in korake, ki bi jih potrebovala do tja. 750 m v dobrem dnevu zmorem … Pa zmorem tudi hojo v hrib, neraven teren in hojo po kolovozu?
No, to pa je bil moj El Camino. 750 metrov trušča in hrušča in počasnega premikanja zarjavelih motorjev. Nisem tako uživala v prelepih razgledih, a ko sem prišla do točke, je bilo popolno.
Prisedla sva k britanskemu paru, ki eno leto potuje z avtodomom Adria (zelo priljubljen med Britanci). Pivo, dve, ura, dve. Ko sva želela naročiti hrano, pa so že zapirali kuhinjo.
El Camino in safr z lepimi razgledi se nadaljuje – nazaj v najin campervan, kjer bova pojedla sendvič in tortico de Santiago.
Ampak s sončnim zahodom se dan na koncu res zgliha! Kot da te nagradi za vse nevšečnosti in spotike dneva, ki si jih uspel preživeti.
Gremo naprej.
8., 9., 10. dan: Porto
Do Porta oba gojiva posebno čustveno navezanost. On, ker je živel tukaj, jaz, ker sem ga tako neobremenjeno, že z multiplo, v precej nesigurnih okoliščinah “kar” obiskala in je predstavljal moje prvo pravo potovanje v času študentskega lajfa.
Kasneje sva se še vrnila sem. Tudi tokrat je predstavljal obvezen obisk.
Ker so moje omejitve v mestih še bolj očitne, sva si rentala malega Fiat 500, campervan pa pustila v zanj namenjenem parkirišču. Na varnem naju je vsak večer počakal, da sva se utrujeno zavalila vanj in zaspala.
Mali Fiat 500 je bil ravno dovolj velik za naju, ruzak in skiro.
S skirojem po Ribeiri? Z lahkoto! Še malo neturističnih vajbov sva z njim oddajala, ker so naju prodajalci ur pustili pri miru, a ne galebi. Ti so prežali, da se bova nepazljivo obrnila stran od chorizota, ki sva si ga na najbolj kičasti točki ob reki Douro privoščila za brunch.
Greva še malo po Cedofeiti? Z veseljem. Pred njegov bivši flet, na pasteis de nata in en Super Bock.
Francesihna je bila središče najinih planov. “Srčni infarkt na krožniku,” je dober opis zanjo. V najljubšem
lokalu izpred 15-ih let strežejo enako dobro, postrežbo pa so spravili še nivo višje.
Za tri dni sva res intenzivno doživela Porto. Obkljukala sva vse pomembne točke, videla še notranjost “najlepše knjižnice na svetu” Livraria Lello in uspešno prispela v Mercado do Bolhao – parkirišča v Portu so svojevrsten izziv. Invalidom vsekakor manj prijazno mesto.
Še se bova vrnila!
11. in 12. dan: na konec sveta!
Nič ne bom dolgovezila danes. Samo da sem potem, ko sem čepela tam na klifih najbolj jugozahodne točke Portugalske in celinske Evrope, rabila nekaj časa, da sem uravnovesila adrenalin in čustveno resonanco tega dogodka.
Točke fotk od desne proti levi: Cambelas, Nazare, Sines, Sagres
Kaj naju sploh še čaka!?
13. dan roadtripa po Iberskem polotoku: Algarve
Jug Portugalske v vsej barvitosti je nagrada za vse lepo, ki nama ga je ta dežela že prikazala. Če je to možno.
Kreacija apnenca, vetra in valov je spet ena teh posebnih točk na svetu, ki jih je treba dati na bucket listo. Hodiva po klifih, ki se lahko vsak čas sesujejo – ni panike 😁 .
Če do ene točke izkoristiva skiro, drugo točko izkoristim za zmiganje otrdelega telesa. Čeprav so zici v kombiju res udobni, prisežem!
M. je končno prišel do svojih svežih ostrig v mikro ribiški vasici ob poti. Pa do kladivca, da je lahko oskubil raka do zadnjega mesa. Jaz sem svoje edino etično načelo pri prehranjevanju prezrla in naročila hobotnico v solati. Ej, to je zadnje kosilo na Portugalskem. In naročilo je bilo opravljeno izključno v portugalščini.
Ko sva ravno ugotavljala, da sva en dan v prednosti, ker saj bova preskočila Gibraltar, nama začne trobiti nori … Slovenec.
Pravi, da sva prva, ki ju je v enem letu srečal tu in naju z njegovo psičko vabi na pivo. V najbolj lušten beachbar tam okrog. Po svoje nama še razkaže nacionalne parke tega kraja in midva …
Se zdaj res lahko izpopolnjeno posloviva od Portugalske. Španija, prihajava!
14., 15. dan: Andaluzija
S 14. dnem zapustiva Portugalsko in zapeljeva v Španijo. Mimo mesteca, iz katerega je Krištof Kolumb odplul okrog tega okroglega sveta (jup, okrogel je) do Indije, a trčil v Ameriko.
Sevillo zamenjava z ogledom manjšega mesteca Alcala de Guardia – samo da okusiva to andaluzijsko arhitekturo, na kateri je pustila velik vpliv mavrska prisotnost na tem območju (Mavri – tako smo Evropejci poimenovali kar vsa plemena severne Afrike islamske veroizpovedi).
Vseeno so mestna jedra najini hiši na štirih kolesih težje dostopna, zato se prepustiva cesti, ki naju bo peljala do … Ronde.
Roadtrip v dobrem razpoloženju nagradi. Z najlepšimi razgledi, obžarčenimi s soncem. In z naključnimi pitstopi. In z naključnimi … Gradovi.
V njihovi samoti te pustijo brez besed. In prav ti te popeljejo v tisto -najsto stoletje, se malo povprašaš, kako so tiste mične gospodične bivale, ribale perilo, nosile vodo iz vodnjaka in futrale kokoši. Jih je zeblo? Mene ni.
Rondo opišem v naslednji objavi.
15. dan: Ronda
Namesto obiska Gibraltarja, sva prilagodila pot do Ronde. Kraja, ki sem ga pred enim mesecem občudovala pri fellow popotnici (tako se trenutno tudi sama upam poimenovati 😄) Betmenki. Samo
Občudovala.
Marsikatere destinacije, ki me navduši prek potopisov drugih, ne dodajam na svojo bucketlisto, ker jo hitro označim kot mojim nožicam nedostopno. Po krivici, mogoče strahopetno. A po pravici, ker je marsikdaj res upravičeno.
Tako se rada prepustim potovanju, v tem primeru roadtripu, in ga uživam in cenim že samega po sebi. Včasih pa klikne. Klikne tako dobro, da se neki planetki poravnajo, da rečeš življenju “ja!”. Prisluhneš šepetu betmenke v komentarju, pogledaš kje si, kdaj si, koliko si 😄 in greš.
Planiranje prinese dodaten stres. Veliko ga preložim na svojega sopotnika in žal mi je za to. Sem pa v enaki meri skromna in če nama plana ne uspe izvesti, nič ne obžalujem, ampak cenim vsako reč, ki mi je takrat podana. Zame je res vse gratis, kar pride na to prelepo pot.
Tudi če bi se samo peljala čez ta most … In če bi le skozi okno videla kanjon …
No pa sva dobila parkirišče dovolj veliko, dovolj blizu, dovolj prazno, da sva do te naravne kreacije, nad katero se dviga mesto odbrzela s skirojem. In jo občudovala z dveh strani.
Obisk Ronde je bil gotovo en od highlightov tega roadtripa. A ni jih še konec … Takoj ko prevoziva novih 660 kilometrov! 😄
16. dan: Valencija
Granada in obisk palače Alhambra nama nista naklonili pomežika spontanosti , zato sva ogled preložila na neznano kdaj. 450 kilometrov kasneje naju čaka druga točka, pri kateri sva naivno spregledala najino načelo o izogibu velikim mestom.
Španija je res ogromna. Zanjo bi potrebovala še vsaj en mesec bluzenja, da jo malo bolj doživiva. Ker sva se bolj posvetila prvim dvem tretjinam roadtripa, nama zdaj ni žal, da bova več prevozila in “manj videla”.
Manj videla? To je ta fora roadtripa – vidiš ceste, vidiš polja, vidiš prelepe sončne vzhode in zahode, ki pokrajino pričarajo v najlepši možni luči! Razgledi iz trenutne dnevne sobe – sploh niso za vnemar!
Ne vem, kako se je to zgodilo, a strah pred tatovi turističnih vozil naju je skoraj prepričal, da refundirava vstopnici. Vstopnici za “največji evropski ocenarij”.
Vseeno sva si upala vsaj preveriti parking. Prikazal se nama je tik pred ocenarijem na mestu za invalide. Do centimetra ravno prav dolg. Tako sva se lažje vesti prepustila zenu meduz, moren, morskih psov in belug.
Večja želja je bil doživeti “en giro s skirojem okrog mesta umetnosti in znanosti”. Potop v prihodnost, obisk vseh najljubših sci-fi serij in … Moment za hvaležnost.
Zakaj objavljam toliko o dostopnosti in kako izpeljeva vse te turistične podvige? Zakaj opozarjam toliko na težavo parkirišč za invalide, za katera ima Španija res dobro poskrbljeno? Zakaj omenjam, da sva si prvič izposodila invalidski voziček za ogled takšne reči, a ne govorim še preveč o tem, ker je zame to še vedno precej občutljiva tema?
Vsa ta organizacija je tako stresna. Bolj stresna kot za zdravega, ki nima poleg vseh ovir še težav z mokrenjem, da bi moral nenehno iskati stranišča …
Ne ker bi se oklicala za herojko. Ne ker bi se on želel oklicati za heroja (ok, on je). Ampak ker sem f**** tako hvaležna, ko dogodki stečejo gladko, brez ekstremov, počasnosti, nezgod zaradi mojih zahtev.
Cenim, res cenim vsako ekstra kljukico, ki jo dopišem k mojemu namišljenemu seznamu. Hvala Mesto umetnosti in znanosti, bilo si prelepo! Zadovoljiš OCD čisto vsakemu posebnežu, ki mu manjka ravnih linij v življenju .
17. dan: Figueres
Barcelono in Girono sva zaobšla. Ker je M. po vseh Mercadonah in ostalih trgovinah srečeval ljudi, ki so nosili noge ibericov in ostalih pujskov (zaradi bližajočih božično-novoletnih praznikov), je moral v zadnjem večjem španskem kraju nujno v nakup … Dveh prašičjih nog. Enega skoraj 100-odstotno pitanega z želodom, drugega kar veliko manj. Da primerjamo doma.
Za spanje izbereva idilično lokacija v naravnem parku. Ponoči spremenila v prerukano noč. Veter se je s sunki kar okrepil, tako da sva nasledmko dan raje spremenila plane in ne odfurala do vasice Portlligat, bogu za hrbtom, a s hišo Salvadorja Dali-ja, kjer naj bi veter pihal še močneje. Veter iz Pirenejev potegne močneje in močnejše, jaz itak vso noč travmiram – ne zaradi ropota, ampak da bi naju odneslo!
18. dan: Figueres in pot proti Franciji
Narediva krog po mestecu Figueres in se v vetru odločiva vsaj za ponoven obisk Dalijevega muzeja. Muzej je bil zadnji večji projekt, ki se ga je lotil Dali. Mojstrovina.
Po njem sva stopala drugič. No, stopala … Pol muzeja sem si ogledala na vozičku, saj sva se muzeja spomnila večjega kot je v resnici. Načeloma ga človek moje sorte hodne zmožnosti lahko prehodi v celoti. V višja nadstropja moraš tako ali tako po stopnicah. In tako sem tudi storila.
Je bila pa vstopnina zame brezplačna. In zanj tudi! “For your … Escort.” se je pohecal receptor.
19. dan: francosko podeželje in pot domov
Pot iz Španije do doma razdeliva še na dva dneva. En dan prespiva na francoskem podeželju, enega pa na italijanskem. Nekje v goricah naprej od Milana, pod neznanim gradom. Na brezplačnem, a urejenem parkirišču za avtodome.
Midva, navdušena in polna prelepih utrinkov, camper, zdrav in cel in prepoln spominkov v obliki grižljajev in različnih pijač s poti, priropotamo domov. Še bomo ponovili. Toliko destinacij imamo v mislih!