Seveda niso vse, gre pa za ožji nabor poglavitnih in si zaslužijo biti na instagramovski polici. Dragi soizgubljenec, soizgubljenka, v neznano tavajoča sorodna duša s podobno ali povsem drugačno zgodbo: mogoče v tem kontičku širokega vsespleta najdeš kaj prijaznega in še bolje – uporabnega.
20 let izkušenj v tej brutalni in burni MS karieri bo letos za mano. Še vedno migam in radovedno kukam v nov dan. Spodbujam te in ti pošiljam eno namišljeno virtualno berglo, da se opreš nanjo na tvoji poti neustrašnosti!
1. Energija je zdaj tvoje vse
Kako hitro poideš, draga energija, kako hitro izgineš, draga trdoživost. Elan, želja, ambicija – vse to dam na stran. Ko si odpočijem, prideš nazaj. Zato sebe vedno postavljam na prvo mesto (zares?).
2. Hoja res ni samoumevna
Vsak korak, vsak ulov ravnotežja in premik naprej – vse to je zdaj v ospredju miselnih procesov. Občudujem druge, kako agilni so. Zavidam jim, kako nonšalantno hodijo drugačnih misli in se mi čudijo. Jaz pa po en korak, drug korak, samo, da se obdržim pokonci!
3. Počitek ni izbira, ampak nuja
Tako resno ga vzamem, ko spoznam to utrudljivost, MS utrujenost, fatigue. Obsede me, čeprav je krasen dan. Obsede me, čeprav sem imela dober plan. Obsede me, čeprav nisem počela prav nič posebnega …
4. Prilagoditve so okej
Tako težko jih je sprejeti, te prilagoditve. Označijo me, da sem manj zmožna kot drugi. Označijo me, da drugače vidim svet, kot drugi. Označijo, da sem razočarala svoje telo, sebe, vse svoje drage. A ko ponotranjim, da so prilagotive za to, da še vedno lahko!, potem postanem vsemogočna.
5. Ko greš na dopust, gre MS s tabo
Oh, ko bi vsaj še dopust od nje imela. Da bi si zares, ZARES odpočila. Bi se? Tudi na dopustu v nogah razgraja, me zaustavlja in mi prav nič ne prizanaša. Vse se prilagodi njej in vsi se prilagodimo njej. Oh, kaj bi dala, da bi vsaj tokrat ta pošast doma ostala.
6. Kar je v glavi, se pozna na telesu
Vedno se izkaže, da so stres, nejevolja in žalost tisti dejavniki, ki moje gibanje ohromijo in telo naredijo nevednega, nezmožnega. Kot da se z vso težo usedejo na živčne končiče, da izgubim povezave med okončinami. Ob dobri volji postanem spet motivirana, usklajena in močna.
7. Dobri odnosi so kot čokolada
Izliv serrotonina zagotovljen. Dobri odnosi ponujajo udobje. Zapredem, ko pomislim, koliko trdnih vezi sem napletla. Kar povaljala bi se v travi, ko se zavem, da ne bodo šli nikamor. Brezpogojno me bodo izvlekli iz črnega brezna in jaz jim bom prikimala in jih objela.
8. Vsak dan prinese nekaj novega
Če je to nekaj dobrega ali nekaj slabega, ponuja prostor za optimizem. Tako veš, da ima tudi tisto slabo omejen rok trajanja, tako veš, da moraš tisto, kar je dobro, ceniti, dokler traja! Enostavna matematika.
9. Živeti polno – tega ti ne more vzeti
Vzame mi moč, vzame mi ravnotežje, vid, spanec, mentalne sposobnosti. Nadzorovala bom tisto, kar lahko. Krepila bom moči in ji nazaj nastavljala pasti. Ko sem bom znašla na razpotju, bom iskala informacije, nasvete in … V poplavi vsega ostala izgubljena. A našla bom to pot in vedela bom, da je zame najboljša.
Je MS moja učiteljica?
Raje bi imela prijaznejšo učiteljico, takšno, ki bi bila bolj permisivna, čuječa in sočutna. MS je neusmiljena, ne napoveduje svojega testiranja in ni nujno, da bo na koncu za dobro delo nagradila. Prej bo še kaj dodatno odvzela.
A na koncu … Sem bila pri svojih 20-ih najbrž zrelejša kot sovrstniki. Prehitro spoznala bridkosti borbe za obstoj na dveh nogah. Hitro sem začela ceniti dobre in boljše dneve, izkoristiti ugodne pogoje in videti, kaj vse ponuja ta svet. Več, kot mi je bilo stvari odvzetih, bolj sem cenila tisto, kar imam. Hitreje sem spoznala, kaj pomeni pomanjkanje energije, zato sem jo vse bolj znala investirati v tisto, kjer sem dobila nekaj nazaj.
V mojem življenju ni bilo prostora za slabe volje, slabe odnose in drame, ki jih prinašajo toksični ljudje. Obrnila sem se k sončnejšim in verjetno vnaprej privlačila še vse ostale dobre ljudi. Načrtno sem se učila, kako reči “ne”, čeprav se še vedno včasih znajdem v precepu med “ustrezam zgolj drugim ali to delam zaradi sebe”, vedela pa sem, da s praznim vrčem ne morem naliti dobre limonade, pa če bi to še kako želela. Najprej jaz, potem drugi, včasih izpade sebično, a je ključno za preživetje, mar ni?