Z vsakim letom sem v svoji zdaj že dolgi zgodovini diagnoze MS s slabovidnostjo, ki sicer izvira iz druge bolezni, postajala počasnejša. Vedno težje sem dosegala tiste cilje aktivnosti, ki sem jih rada opravljala. Sem spada tudi kolesarjenje.
S kolesom sem še šofirala po Ljubljani v času študentskih let, a tudi to kmalu opustila, saj mi koordinacija in ravnotežje nista več dovoljevala čakanja pred semaforji, vedno težje sem ovinkala med premičnimi ovirami (ostalimi udeleženci v prometu). Vedno težje sem pedalkala po klancu pri tovarni Union, hitreje sem se utrudila, šibkost mišic je bila vedno bolj izrazita. Z naporom se mi je rado meglilo pred očmi, tako da sem z obstoječim 30-odstotnim vidom postajala vedno bolj nevarna zase in za okolico.
Svoje kolo, ki sem ga dobila v osnovni šoli, sem predala sestri, ki je živela v mestu, ljubljanskega hipi pony-ja pa prepustila prašnim okoliščinam domače kleti, ko sva se preselila ven iz mesta. Da sva se leta 2022 le odločila za nakup tandemskega kolesa s polležečim prvim sedežom Hase Pino, je spremenilo najino življenje na bolje.
Moje življenje potem, ko sva si priskrbela tandemsko kolo
Odločitev ni bila lahka, saj je takšno kolo precej drago (tudi električni motorček svojo ceno predstavlja). Zanj sva takrat odštela okrog 11.000 evrov, kar je že skoraj … Avto? Naročiti sva ga želela z Nizozemske, potem pa ugotovila, da je blizu Maribora distributer (spletna stran Udobno po svetu). Na kolo sva čakala približno pol leta.
Že prva vožnja je bila polna krikov navdušenja in prikimavanja, da “Ja! To je to!” Udobno sem sedela spredaj, brez strahu, da bi me odneslo ven iz prvega polležečega sedeža, mojemu partnerju pa sem brez težav zaupala s svojim življenjem.
Ponovno se počutim kot enakovreden del družbe. Zdaj spet lahko aktivno uporabljam nožice, nekaj dobrega naredim zanje, hkrati pa spet preživim veliko časa na svežem zraku. Ogromno mi pomeni, da nimam več tako izrazitega občutka, da partnerju manjšam svet. Seveda, on se lahko vsak dan usede na kolo in se odpravi rekreativnemu podvigu naproti, a vedno je to opravil s slabo vestjo. Z mislijo, da ga jaz “nesrečno” čakam doma in ne živim teh razgledov, ki jih dosega on.
Kljub temu, da mu z veseljem dam odprte roke, naj živi kot se za vsakega aktivnega človeka spodobi, to po njegovo ni to. Kljub temu, da mu dopovedujem, da je moj notranji svet tako bogat, da se znam z raznolikimi drugimi stvarmi napolnit, si najti neko nadomestilo teh finih kolesarskih občutkov, to po njegovo še vedno ni to. Kakorkoli, tega “bremena”, da me pušča doma, se težko znebi ne glede na vsa moja prepričevanja.
S tandemskim kolesom in še eno skupno aktivnostjo, še enim skupnim načinom odkrivanja tega našega malega planeta, pa sva zdaj zmagala.
Tandemsko kolo kot odpiranje možnosti za invalide
S kolesom proti socialni izključenosti, sem enkrat zapisala.
Do socialnega izključevanja pri gibalno oviranih osebah hitro pride. Lahko se oseba začne med štiri zidove zapirati sama, lahko jo začnejo nehoteno izključevati bližnji. Družba kot široka skupina ljudi pa je tako ali tako hitro vase zagledana in bo najšibkejše rada pustila zadaj. Izgovori oziroma prepričanja kot so “Saj se ne da,”, “Saj ne moreš,” “Kolesa so le za gibalno zmožne,”, “Šport je le za tiste, ki lahko,” postanejo rezultati nekih družbenih norm.
S takšnim tandemskim kolesom, kot sva si ga omisliva midva, zelo opozoriva nase. Glave se včasih prav smešno obračajo za nama, večinoma v smislu občudovanja in “dobre opcije”, želiva pa si, da bi sporočala, da:
- tudi gibalno ovirani lahko izkusijo to posebno kolesarsko svobodo,
- tudi slepi in slabovidni lahko občutijo ta kolesarski vetrič pod čelado,
- pari, ki se živijo z invalidnostjo (v tem primeru pri enem), lahko najdejo skupno aktivnost, ki zadovolji oba, predvsem pa potrebo po kakovostno preživetem skupnem času.
Tandemsko kolo kot omogočanje kolesarske svobode gibalno oviranim
A možnosti prilagoditev je v tem svetu ogromno. Prilagoditve so tiste, ki dajejo invalidnim tisto, česar nimajo, tisto, česar v utečenih družbenih postopkih ne zmorejo.
Tako je začelo obstajati takšno tandemsko kolo, kjer je oseba spredaj v polležečem položaju in prav tako prisostvuje temu, da se kolo premika.
Tandemsko kolo kot pravica do kolesarskega adrenalina tudi za slabovidne
In če ne prisostvuje, vsaj aktivno uporablja svoje nožice in kar je najpomembnejše – invalidna oseba je na zraku, je med ljudmi, doživlja prelepe kolesarske razglede in uživa v vetriču, ki ga objema in ujema pod čelado.
Tandemsko kolo kot ozaveščevalno orodje
Najlepše pri tem je, da takšno tandemsko kolo radi uporabljajo tudi zdravi, močni in zmožni, saj pomeni, da sta s sovoznikom med vožnjo v nenehnem kontaktu, skupaj lahko komentirata mimoidočnost, se osupljata nad prelepimi razgledi, no in tudi pogodrnjata, ko se naredijo oblaki ali ko skreneta s poti.