Vedno, kadar ostanem za pet minut sama brez moje MS bande, me nekdo zahaklja (ogovori). Morda delujem dostopno, nikoli ne streljam z očmi, včasih sem malo zamišljena, ampak verjetno kar ohranjam tisto prijazno grimaso na obrazu. Seveda, to mi je povsem v redu, počutim se opaženo in kar začutim nasmehe ljudi, ko grem mimo njih. Me pobožajo še s pozdravi, kratkim prijaznim komentarjem, pa spoznavnim pogovorom, iz katerega konca Slovenije prihajamo, zakaj smo na rehabilitaciji, kaj nas tare še poleg te trapaste situacije z boleznijo ali zlomljeno nogo. Tudi komentiranje vremena ni napačno, včasih se tudi skozi površno interakcijo z drugim kaj dobrega sprosti: občutek varnosti, občutek pripadnosti in sprejemanja. Včasih pa me kaj vznemiri, celo zjezi! Naj opišem to štorijo.

Plenilci: pripadniki kulta

En dan, ko je sonce malo premočno obsijalo moje že  tako počasno živčevje, je to postalo še bolj leno in odrevenelo. Vseeno sem potrebovala tisto kavo 100 metrov proč in se v miru in počasi odpravila do tega cilja. Prijatelje sem prosila, naj gredo kar naprej, saj tako hodim bolj fokusirano in manj pod pritiskom čakajočih, ki jim sicer ni težave počakati. Ko sem torej ostala sama tistih 5 minut, je zraven mene ustavil avto. Izza volana pred mano na pločnik je prihrumela ženska z lepo in učeno barvo glasu in me vpraša, če mi lahko nekaj podari. 

Malce šokirano, a predvsem firbčno izustim svoj “Ja?” (s skeptičnim vprašajem na koncu). V roke mi potisne letak z napisom “Povežite se z Božjo pomočjo” ali nekaj podobnega. Zagotovo je bila beseda “božja” z apisana z veliko začetnico. Takoj odklonim, božja pomoč me vedno malo straši. “Ne, hvala,” zavrnem. “Pa saj nismo Jehove priče!” gospa začne s prepričevanjem. “Tudi, če bi bili.” “Naučili se boste povezovati s sabo!” “Verjemite, se dobro znam.” Gospa se usede nazaj v svoj še vedno brneči avto, najbrž misleč, da saj ne vem, o čem govorim. 

Idealne žrtve: prebivalci zdravilišča

Morda je bila presenečena, ko se je iz navidezno ubogega dekleta (ženščeta), ki komaj hodi in se drži pokonci na tistih majavih pohodnih palicah, vseeno oglasil odločen zvok, ki ponazarja, da hecali se pa ne bomo na tak način. Počasi sem prodirala naprej proti tisti moji kavi. Najprej sem se na notri smejala, češ kaj si nekateri upajo. Potem me je začela preplavljati jeza, osebno sem bila prizadeta – resnično dajem tak vtis idealne žrtve za takšne “božje” lovce? “Božje” ,,, Grozljivo, kako izrabljajo ta naziv za neko prav nič iskreno početje. 

Jeza je v meni prodirala naprej. Ali res to počnejo v zdravilišču? Parkirišču zdravilišča pravzaprav. Res tu lovijo svoje potencialne kandidate za kult (začela sem uporabljati to besedo) med najbolj ranljivimi ljudmi, ki se spopadajo s svojo boleznijo, hudimi poškodbami, invalidnostjo? Zdravilišče je polno ljudi, ki so bili po raznih nesrečah, možganskih kapeh, pripeljani na rehabilitacijo in še niso niti najmanj ozavestili svoje nove normale. Spopadajo se z iskanjem svoje nove identitete, iščejo bilke upanja, ki bi se jih lahko oprijeli, da preživijo … Da preživijo umsko, srčno, sploh ne le telesno.

Iskanje notranjega miru v življenju bolnika

Nič nimam proti usmerjanju v vero. Spoštujem in verjamem, da marsikomu daje veliko podpore, notranjega miru in upanja. Nisem uperjena proti religiji, sem pa uperjena proti takšnemu targetiranju potencialnih članov neke ustanove in – skoraj sem prepričana, da je šlo v tem primeru za verski kult, o katerih smo pa tudi že slišali takšne in drugačne tragične zgodbe. Ciljanje na posebej ranljive skupine naše družbe se mi zdi nič drugega kot – izprijeno. 

Zadevo lahko jasno primerjamo a povsem legalnimi prevarami nekaterih zavarovalnic, ki iščejo svoje tihe zavarovance (prinašalce denarja) med starejšimi in dementnimi. Mar ni res?

Osebe z multiplo sklerozo (ali katerokoli drugim slabim zdravstvenim stanjem) smo ljudje, ki smo se znašli na malo drugačni poti, kot smo kadarkoli mislili. Diagnoza nam postavi življenje na glavo, iščemo novo ravnovesje v vrtincu slabega počutja, ovir, morebitne nesamostojnosti in nenehnega zdravljenja. Uravnotežen in zdrav način prehranjevanja ter gibanje sta pomemben doprinos h kakovosti življenja. Izogibanje stresu in iskanje notranjega miru pa prav tako. Vsak se išče skozi proces soočanja z boleznijo na svoj način in vsi vemo, da je tudi brez nje življenje lahko pravi izziv! 

A pranje možganov in kontrola, ki jo lahko kult prevzame nad posameznikovim življenjem, stisko poglobi. Težko ni le za žrtev, težko je za celotno družino in bližnje. Bodimo previdni, smo namreč idealne žrtve za takšne in drugačne klube, ki naj bi ponujali uteho, v ozadju pa vlogo zagotovo igra dobiček. Tudi v smislu čudežnih diet, ki bodo pozdravile MS, in drugih alternativnih pristopov –

Komentarji v smislu “Sam si je kriv, kaj pa je tako naiven,” v takšnih primerih vsekakor niso primerni. Težko je prepričati že prepričane, vsekakor drži, a pomagajmo človeku, ki uvidi, da je nekje naredil napako!

P. S. Ni mi bilo potrebno opravljati nobene raziskave na tole temo, da podprta obsodim takšne reči. Gre za golo življenjsko razmišljanje z izkušnjami 19-letne kariere življenja z multiplo sklerozo. Želim si, da bi bile takšne reči lahko tudi zakonsko preganjane.