Uf, že tako je svet neprizanesljiv do žensk (in moških!), kar se tiče zdravega odnosa do sebe. S kronično boleznijo, ki jemlje in s krajo ne misli prenehati, pa sta samopodoba in iskanje svojega kvadratnega metra pod svobodnim nebom še na bolj majavem terenu.
Če sem svoje bledo oko sprejela kot posebnost, sem s svojo cik-cak-tresk-bum hojo imela malo več dela. Še zdaj me rukne vsake toliko – poleg same gravitacije tudi nezadovoljstvo s hojo. Tale nova era z SPMS pa postavlja še najtrdnejšo zdravo samopodobo pod vprašaj.
Kaj vse bi dala, da bi važno drsala v supergah po asfaltu in zraven cmokala sladoled, glavo pa obračala okrog in okrog, da bi imela prefirbcano vso soseščino!
S čevlji z visoko peto na srečo nisem imela izkušnje. Na srečo zato, ker bi me najbrž še bolj travmirala “izguba ženstvenosti”. Kakor vidim pri sobolnicah, ki so kasneje dobile to grabežljivo pošast, so visoke petke postale nek simbol žalovanja za življenjem “prej”. Ali pa so postale del upora proti MS, saj jih nekatere še vedno ponosno obujejo in pokažejo svetu, da je MS lahko še vedno seksi, odločna, svoja, pogumna in ženstvena (občudujem in pozdravljam).
Seveda čevlji z visoko peto niso simbol ženstvenosti. Ne, ne, ženstvenost se skriva v nežnem, čutnem, blagem in prijetnem odnosu do sveta in ljudi, ki ga žensko bitje oddaja (povzamem anketo in debatko, ki sem jo pred kratkim opravila na svojem Instagramu in Facebooku). Ženstvenost se kaže v dejanjih, energiji, iskrivosti v očeh. Pri čevljih z visoko peto in multipli sklerozi se gre le za nekaj, kar ti je bilo odvzeto, zato boli. Nimaš jih več v sicer neskončni izbiri možnosti in še sreča, da še vedno obstaja ta – neskončna izbira možnosti. Dandanes, v tem svetu.
Svojo hojo vsak dan ozavestim kot nekaj, kar mi omogoča premik. Čeprav okoren in počasen. Kot nekaj, kar še vedno lahko. Kot nekaj, kar je sicer drugačno in nepravilno, a služi svojemu namenu.
Se zdim sama sebi ženstvena in privlačna?
Z zrelostjo in končno pridobljenimi oblinami na sicer precej androginih bokih svojo ženstvenost in z njo pravo žensko privlačnost občutim vedno bolj. Verjetno gre to v sokoraku z zavedanjem svojega telesa, ki se je poglobilo pri preseku magičnih 30-ih let (dobra novica: dobra samopodoba naj bi do 60. leta le še naraščala!).
Lahkotno mi uspe ločiti med telesom, ki ga je prizadela MS, in tistim svojim – privlačnim, lepim, čvrstim, mehkim, ženskim. S kožnimi znamenji in opeklinami od vrele kave. S tistim, ki mi je znano že od samega začetka življenja in ki lahko nudi in prejema užitke na najbolj intimnih ravneh. Kjer sem jaz zares jaz. Tu moje telo ni telo, oslabelo od MS. Tu je moje telo moje, močno, privlačno, žensko – z ali brez dlak, z ali brez mozoljev, z ali brez nabranih maščobnih pomarančk.
Videno, slišano, čuteno telo, takšno, kakršno je, pokaže čare in voljo po ženstvenosti, privlačnosti, dobri samopodobi.
Multipla skleroza in njen vpliv na telesno samopodobo
Kako se vidimo na zunaj, gotovo močno vpliva na našo splošno samopodobo. Telesna samopodoba igra pomembno vlogo pri ustvarjanju naše dentitete. To, kako se vidimo navznoter, vpliva tudi na to, kako delujemo, kakšen odnos imamo do okolice, kako vidimo odnose drugih do nas.
Z napredovanjem multiple skleroze nenehno izgubljamo na področju motoričnih funkcij, senzorike in mišljenja. Prihaja do vedno novih izzivov na področju mentalnega zdravja, saj se vedno znova soočamo s izgubo samostojnosti in zmožnosti svojega telesa. Težko se zanesemo nanj, vedno bolj nepredvidljivo je.
Pridobivamo pa na področju medicinskih pripomočkov (palice, vozička). Ti zahtevajo svoj proces sprejemanja. Zagotovo ne delajo usluge občutku privlačnosti. Invalidski pripomočki nas stigmatizirajo in ko se sprehajamo po ulici, imamo občutek, da nas vsi opazujejo. Zdi se nam, da vsi vidijo le palico, ne pa nas.
Kaj pa na področju kilogramčkov? Z zdravljenjem s steroidi in drugimi zdravili ter manj gibanja si vsakodnevno nevede pridelujemo kilogramčke, kar nas lahko še bolj pahne v nezadovoljstvo. V tem narobe svetu, kjer je lepotni ideal biti fit, kjer nas na vsakem koraku spremljajo izklesana telesa, se tako ne počutimo najbolje. Tega dela sploh omenjala ne bi, če ne bi v zadnjem času od kar nekaj sobolnic slišala, da tako pač je, če se ne gibaš.
Imam nasvet? Splet je mravljišče njih!
Vem, govorim na pamet … Ko je samopodoba skrhana, nobena beseda ne bo padla na plodna tla, a ne morem zase zadržati tega dejstva: MS te ne definira. Ti nisi multipla skleroza, ti si ti. Kot nisi svoj videz, ampak toliko več. Pod plastjo zunanjosti je tvoje delovanje, sij vseh čustev, ki jih nosiš v sebi, tvoja razpoloženja, leve noge in tečnobe, dobra jutra, ki se začnejo s kavo iz naljubše skodelice, dobrodušnosti do malenkosti in naveličanosti nad neumnostjo sveta.
Preveri pri sebi, kaj je tisto, kar osrečuje tebe in kaj tega osrečuje ljudi okrog tebe (ali pa ne) – v ospredje postavi svoja zadovoljstva in kmalu se slika, kako vidiš svoje telo, izboljša oziroma postane tako manj pomembna od vseh močnejših vlog ki jih sicer dobro voziš.
Miganja, vadbe, sprehodi, to mi sploh ni treba omenjati. Ne gre za izklesanost fitnes influenserk, bicepse IG trenerjev in 6-packe dvajsetletnih mladeničev, gibanje spodbuja občutke zadovoljstva s samim seboj. Ne le, da sprostimo naše vedno zakrčene možgance od nenehnegga tuhtanja, ampak damo v ospredje tudi dejstvo, da smo mi tisti, ki kontroliramo svoje telo. Ne multipla skleroza.
Pa smo spet pri kontroli.
Jaz sem lastnica svojega telesa in ne multipla skleroza. Privlačna in ženstvena sem in to je več kot multipla skleroza.