Slabo obdobje imam za sabo.
Občutek imam, da so moje kosti pravzaprav zarjavelo železje, moja srčna energija upehan motor, ki prehitro zakašlja in se ustavi, vsak premik pa sproži v meni kaos med malimi celicami, ki se brezglavo zaletavajo druga v drugo, namesto da bi mirno stopile skupaj in me dvignile v smer, za katero je gospod Možgan z uprave odredil naročilo.
Kolaps sistema se zgodi, ko se lotim vsakdanjega opravila, kot je priprava zajtrka ali večerni skok pod tuš, ki je “za ven grede” predstavnik posebne discipline svaljkanja v slogu tjulnja. In ko grem na sprehod, se sektor, odgovoren za levo nogo, odloči začeti s svojimi protesti. Ne vem več, a bi rad višjo plačo, prostočasno razvajanje, a samo ne bi več delal …
Zadnjega mu ne podpišem. Čaka me obisk Logarske doline, kjer je v arhivu zabeleženo, da zmorem lahkoten vzpon do slapu Rinka. Tudi zdaj, ko se še vedno ukvarjam s pseudo zagonom po virozi, intenzivnemu oddihu v laških toplicah in tednu počitka ter bojev s spomladansko utrujenostjo?
Odločim se, da se morebitnega razočaranja lotim še pred začetkom.
Hm . Po nasvetih vseh strokovnjakov sveta je številka #1 pri soočanju z razočaranjem: obvladuj svoja pričakovanja.
1. Obvladuj svoja pričakovanja
Vzamem v zakup celotno situacijo in se sama s sabo v izogib razočaranju že prej zmenim:
Če mi ne uspe, je to še vedno posledica slabe kondicije, ki jo vsak pravi medved doživi po zimskem spanju.
Če mi uspe, sem slabo obdobje premagala in nič več me ne ustavi! Muahaha (*kisel in zloben krohot*).
Ni mi uspelo.
Po mučnih centimetrih opotekanja čez mini skalovje in nekaj lahkotnih metrih gnezdenja na njegovem hrbtu sem se parkirala na klop na pol poti in počakala svoja spremljevalca, da sta z jezikom šla ošvrknit slap Rinka in mi ob prihodu nazaj prišla povedat, da:
- “Saj je dokaj brezvezen, razgled in šum na tej klopci sta bolj romantična,” in
- “Res je bil takoj za vogalom in ta vogal je res nesrečno najbolj zahteven, potem pa pot postane res prijetnejša – totalno bi zmogla priti do cilja, doh!”
Tolažilne besede za nekoga, a hudo dober občutek zame, ki sem za hip malce nesrečno pogledovala naprej in verjela, da bi morala nekje v sebi res najti to moč. Pa vendar je dan pred mano še dolg in čisto okej je, da to moč investiram v še kakšne druge osupljive razglede in živahne debate.
Prav velikega razočaranja sicer nisem občutila, je pač za mano dolga kariera življenja z multiplo sklerozo in moja utrjena hrbtenica ve, kako to gre: en dan v podzemlje, ko splet okoliščin prepreči dosežek, drug dan nad oblake, ko se ob uspehu sproži tisti milijon serotoninčkov, zaradi katerih sploh ne potrebuješ kril, da bi letel.
Splet okoliščin je pri ljudeh s kronično boleznijo te vrste žal bolj obširnega značaja, pa vendar: osredotočati se moramo na stvari, ki jih lahko kontroliramo (v tem primeru: varno sem prišla do klopi, se naužila svežega zraka in se raje posvetila manj napornim, a čudovitim razgledom Logarske doline), in ne na stvari, ki jih ne moremo (počutje tistega dne, shitty počutje tega obdobja).
Nasvet številka 2 pri soočanju z razočaranjem je zlajnan: izuri se v hvaležnosti. Vedno je tam nekje nekaj, za kar si lahko hvaležen. In na tak način razočaranje nima kaj dolgo za ždeti v naših bučah.
Kako se izuriš in natreniraš v hvaležnosti, veš: vsesplet je poln gurujev hvaležnosti, malo pobrskaj. Ne gre za larifari.
2. Izuri se v hvaležnosti
Splet okoliščin pri osebi s kronično boleznijo pokriva vse od vremenskih razmer, predhodnih aktivnosti, morebitnih vnetih sečil, prihajajočih ciljev, nenazadnje postavljanja prioritet.
Življenje, ki ga barva multipla skleroza s svojimi črnimi čopiči in paletko sivih odtenkov, je polno razočaranj. Z mnogimi poslabšanji (pri multipli sklerozi gre žal redko le za en incident) pride do razočaranja, ker je telo spet pokazalo srednji prst umu in volji.
Razočaran si, ker vidiš, kaj drugi lahko, ti pa ne.
Razočaran, ker svoje službe ne opravljaš več v nekih normalnih okvirjih, pač pa si moral sprejeti polno prilagoditev (s krajšim delovnim časom vred).
Razočaran, ker odpoveš neko druženje, za katerega si se dogovoril v času cvetenja in dobrega počutja.
Najbolj zoprn hakeljc? Razočaranje butne v polni meri, ko si enkrat že sprejel neko novo normalo, ta nova normala pa bo potrebovala še novejšo prilagoditev.
Naj te ne prestrašim, če na novo navigiraš v svetu kronične bolezni. Ni nujno, da bo pri tebi tako, pri meni so šli vsi ti procesi precej počasi. In za ziher.
Kaj je razočaranje?
Razočaranje je povezano s pričakovanji. Vsi imamo pričakovanja in povsem okej jih je imeti. Povezana so z našimi načrti za prihodnost, ženejo nas naprej. Veselimo se nečesa, kar prihaja, a včasih pač to nekaj … Ne pride. Ne gre vedno skozi tako, kot si zamislimo.
Razočaranje se pojavi takrat, ko se neko pričakovanje izjalovi. Zruši. Razblini. Od otroštva dalje se kot ponosni predstavniki človeštva ukvarjamo z razočaranji. Ko trčimo ob neko oviro na poti do cilja in vidimo, da stvari niso tako enostavno dosegljive, kot smo pričakovali, smo razočarani.
Skozi to bivanje smo se priučili, kdaj kakšna pričakovanja malce zmanjšati, pa še potem se kaj zalomi in se načrt podre. Žalostni, potrti, jezni smo. Postanemo lahko celo sovražni, zamerljivi do življenja (ali osebe), lahko pa se malce preslepimo in se delamo, kot da se nič ni zgodilo. Predolgo tavanje med temi čustvi lahko vodi v fizične in psihične težave, na našo bolezen, če smo kronični bolniki, pač ne vpliva dobro.
3. Spregovori o svojih občutkih
Tehnike, ki pomagajo, da se razočaranje ne zažre preveč v naše pore:
- obvladuj pričakovanja
- izuri se v hvaležnosti
- spregovori o svojih občutkih
Razočaranja so neizogibna, pa vendar je način, kako se soočiti z njimi v tvojih močeh. Življenje nas nenehno preizkuša, multipla skleroza še bolj. Veliko enega pimpanja, rahljanja, iskanja sredine med multiplo sklerozo in pričakovanji je za mano, veliko tega še pride, a vendar vedno najprej pomislim na tisto, kar sem sama že naredila, na kar sem ponosna, ustvarila, dosegla, kaj še bom dosegla, ne na tisto, česar nisem ali ne morem več. Tako obvladujem pričakovanja.
Če sem ob tem še hvaležna za vse, kar mi pride na pot, in se ne osredotočam le na cilj (dosežen cilj ni edino merilo, saj veš! Življenje je potovanje in ne destinacija, jadajadajada … ), potem prostora za razočaranje pač ni več veliko. Ko pa k temu dodam še nenehno razpredanje o tem, kako razočarana sem nad nečim, ampak kaj sem se v tisti situaciji morda res naučila, potem je zmaga moja.
Se osredotočaš na tisto, kar je pod tvojim nadzorom?