Nimam pojma, zakaj je toliko časa trajalo, da si ga nabavim. Šele kak mesec nazaj, ko sem se z muko proti večeru spet spravljala obešat perilo, mi je kapnilo, da bi bil sušilni stroj popolnoma smiseln nakup. 

“Ah, pa saj ni treba, saj sem še sposobna obesiti to perilo.”

“… Saj zdaj delam od doma, bom pa že tistih nekaj žeht ugnala.”

“… Saj imam praktično vse možne gospodinjske aparate, ki mi lajšajo življenje, kaj bom še za enega belega giganta zapravljala.”

“… V hiši z vrtom pa ljudje res ne potrebujejo sušilnega stroja.”

Potem sem vse večkrat zahakljala svojo mamo, če ima kaj odveč volje, da obesi še mojo zalogo cunj. Z največjim veseljem mi je vedno priskočila na pomoč, jaz pa sem se malo kislo spraševala, kje je šlo spet narobe pri menedžmentu čezdnevnih opravil, da sem spet tako izmučena.

Drobne samotrpinke

Kristalno jasno je, da si ljudje, posebej ženke, včasih malce potuhnjene Ivanove mame, rade naprtimo neko navidezno mučilno napravo na svoja plečka, in z njo shajamo, dokler se da.

Ker to nas ohranja pri kondiciji. Ker to nas dviguje in opolnomoči, ko je treba čez kaj pogodrnjat. Lahko se en-dva-tri spremenimo v žrtveno jagnje, ki je včasih tako dobro orožje proti vsem mačizmom tega sveta! 

Olajševalna okoliščina hitro predstavlja lasten propad 

“Ne zmorem več,” je najhujši osebni poraz. Ne vidimo pa, da nam ta olajševalna okoliščina omogoče več prostega časa, časa, ki ga lahko namenimo drugim obveznostim, norčavostim in … Lajfu. Več energije, manj godrnjavosti in tegob. Zato je človeška narava tako izumom naravnana, mar ni?

Človeku invalidu je to še toliko težje doumeti. In ko pride do invalidskih pripomočkov, je to še za par vozljev bolj zapletena dilema, kjer se je vedno treba vprašati iz sto različnih vidikov. Ubrati pravi belens, ravnovesje – to je superizziv. 

Kje sem jaz med malo lenobico in krutim forsiranjem sebe, morebitnim ogrožanjem zdravja in dodatnim izpostavljanjem nevarnosti (s hashtagom: #livingontheedge)? Večen klobčič, ki se vame zaletava vsakič, ko se spravim na ta j* sprehod po asfaltu do gozdiča.

“Ena žehta na dan odžene invalidnost stran.”

Invalidnost in gospodinjska opravila

Tako sem si mislila, da ne potrebujem kavomata, dokler si nisem kavnega kropa iz kafetjere polila po boku.

Tako sem si mislila, da ne potrebujem moje robotke Consuele, danes zveste hišne pomočnice, dokler nisem ugotovila, da ni več kruha brez mačje dlake, ker saj nisem posesala že dva tedna.

Tako sem si mislila, da ne potrebujem bele palice, dokler nisem prvič z njo zašpancirala po mestu in videla, videla, videla!, saj sem imela kar naenkrat čas in priložnost obračati glavo naokrog.

Ampak, hej, zdaj izpolnjujem papirologijo za osebno asistenco. Zdaj imam v pralnici parkiran še na sveže zapakiran sušilni stroj. Zdaj si imam namen omisliti pravo košarico za čistila, da mi ta ne bodo več padala na tla. Zdaj si pomagam uresničiti kak j* sprehod več na teden do gozdiča.

Si dovoliš olajšati življenje?

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: