Mene je.
Potem sem pristala v svetu vozičkarjev, takih, ki težko govorijo, takih, ki težko pijejo. Ki ne dvigajo nog in rok.
A zazrla sem se skozi to. In videla ljudi, zgodbe, ambicije, čustva.
Potem sem postala prostovoljka oseb s cerebralno paralizo.
In videla iskrenost, zabavo, nasmeh do ušes! Voljo do malih napredkov, radovednost, kaj prinaša internetni svet, ter videla odrasle osebe, ki se zaljubijo. Ki želijo speljati komunikacijo, pa čeprav le s smehom.
Potem sem delala z otroki iz ranljivih skupin.
In nazaj dobila toliko dobre energije, čeprav so me njihova ozadja stresala in pretresala. Čeprav so bile solze, čeprav je bila jeza, čeprav je bilo zatiranje. A je bilo tudi veselje, razigranost in volja do življenja.
Ljudje so zgodbe. Zgodbe nas učijo, nas plemenitijo in delajo širokoumne ter dobromisleče.
Drugačen svet, raznolik svet = krasen svet
Invalidi, ljudje s posebnimi potrebami, ljudje z avtizmom, ljudje z motnjami v duševnem zdravju, ljudje z depresijo …
Geji, transeksualci, ljudje drugega odtenka kože, ljudje druge vere, druge narodnosti …
Ljudje z enim otrokom, ljudje brez otrok, ljudje s petnajsimi otroki.
Vsi smo del tega lepega okroglega sveta.
Ne bom grozila: “Vsakemu se lahko zgodi, da postane invalid.” To ni dober razlog, zakaj je treba biti do invalidov prijazen.
Da si do invalidov prijazen, toleranten, sočuten in sprejemajoč, da vidiš invalide kot dobrodošle v sliki družbene razigranosti, ti mora to biti samoumevno.
Mora biti to način, kako vzgajaš svoje otroke.
Mora biti del sobivanja.
Mora biti nekaj normalnega. NORMALNEGA.
Te drugačnost plaši?
Razumljivo. Drugačno je neznano in neznano vzbuja strah. Pa vendar se z znanjem, radovednostjo (ne kar vsakršno, ne preveč direktno ali nevljudno), željo po učenju in spoznanjem, s korakom, ki ga narediš v neznano … Lahko lotiš te drugačnosti.
Ne obračaj se stran. Tako drugačnemu daš občutek, da je manjvreden.
Ne bulji vanj. Počutil se bo neprijetno.
Mimo njega pojdi s spoštovanjem, kot greš mimo vsakega človeka. To je inkluzivno. To je vključujoče.
Kaj lahko narediš, da ne boš živel v strahu pred drugačnostjo?
Uči se, beri, spoznavaj. Pogovarjaj se.
Neznana prihodnost me plaši
Seveda, saj je prihodnost. Veš, kdaj te ne plaši več?
Ko veš, da ta trenutek živiš polno in ko veš, da sedanjost korisitiš do maksimuma. Ko živiš življenje. In ko pogledaš nazaj, vidiš, kakšne krasne cvetke si si nabral za popotnico.
Če bo nekoč zares hudo (saj je to tisto, kar je strašno pri prihodnosti, kajne?), takrat boš vedel, da si v preteklosti naredil vse prav. Vsaka izkušnja, vsak odnos, vsak direndaj te je ukrojil v to osebo, ki jo gledaš v ogledalu.
Ne skrbi, ta prihodnost ne bo prišla jutri.
In sploh ni nujno, da bo zares huda – in ta možnost neznanega je še toliko lepša!
Sem Darja in sem kot slabovidna in gibalno ovirana oseba drugačna.
Pa sem res toliko drugačna? Nismo vsi drugačni? Z drugačnostjo pripomoremo k raznolikosti, k raznobarvnosti, k lepoti. K nedolgočasnosti in zanimivosti.
- Ko pridem v prostor, čutim poglede ljudi. Ni mi več mar zanje.
- Ko se s kom zapletem v pogovor, se ta raje pogovarja z mojim spremljevalcem.
- Ko se na uradu želim v miru pogovoriti, zbrati besede, da bodo razumljive in imele red in smisel, sogovornik že hiti dalje in mi da občutek, da me ne posluša.
Ne vem, morda se to dogaja prav vsem. Tebi, ki se oblačiš v bolj izrazita oblačila. Tebi, ki si ženska. Tebi, ki se ti tudi le mudi po opravkih. Ampak jaz bi te tri točke izboljšala.