Dolgo časa je bila moja invalidnost ‘le’ utrujenost.

Dolgo časa nisem niti uporabljala invalidske parkirne karte.

Dolgo časa nisem sebi dovolila, da parkiram na mestu za invalide.

Živela sem z nevidno boleznijo

In … Saj sem povsem ok. Ko me bodo videli, da iz avta stopam povsem hodeča in stoječa … Kaj bodo rekli?

No, enega vetrovnega ledenega jutra tam na Islandiji sva ob tem, da je bilo celotno parkirišče prazno, parkirala na enem od tridesetih parkirišč za invalide. Edina ženska, ki se je znašla pred trgovino, naju je po islandsko nahrulila (jap, da so Skandinavci tudi temperamentni, nisem vedela 🤭). Pomahala sem ji s kartico in takoj se nama je opravičila.

Z nasmehom sva šla zadovoljno naprej – ne, ker sva ji ‘dokazala’ invalidnost … Ampak ker je postala vzor! Tako se to dela! Tako se dela nekaj, kar si želim, da bi bilo povsod tako!

Islandija in multipla skleroza
Islandija 2017

Tako bi moralo biti povsod

Tudi pri nas. V Sloveniji bi moralo tako funkcionirati.

Čeprav na praznem parkirišču.

Čeprav nikogar nikjer in ‘saj ima invalid še sto drugih parkirišč na voljo’.

Tiha misel ‘Kaj si bodo ljudje mislili,’ bi na tak način verjetno tudi izzvenela, glede na to, da bo stekla komunikacija na glas. Na glas.

Ko vidiš, da nekdo brez invalidske kartice pusti svoj avto na parkirišču za invalide … Reagiraj. Tudi jaz bom.

 

Oseba z multiplo sklerozo je upravičena do parkirne karte za invalidne osebe

Če še ne veš, vsaka oseba, ki ima diagnozo multiple skleroze, je upravičena do parkirne karte za parkiranje na parkirnem mestu za invalide.

Tudi tega nisem vedela kar nekaj časa. Ne potrebuješ izračuna telesne okvare, ne potrebuješ kategorije invalidnosti, potrebuješ le diagnozo.

Potrebuješ:

  • izpolnjeno vlogo za izdajo parkirne karte
  • odločbo o invalidnosti ALI potrdilo osebnega zdravnika, da imaš diagnozo,
  • dve fotografiji
  • in “VOILA!” – vse to odneseš na upravno enoto.

Zdaj moja invalidnost ni več “le” utrujenost

Čeprav še vedno včasih skočim iz avta “kot da nič ni” (vedno redkeje), sem se pa vedno nazaj v avto usedla izčrpana, komaj sem še prikolovratila do avta.

Kolena so mi klecala, levo nogo sem že vlekla po tleh in se opotekala. Hrbta nisem več utegnila zravnati in hvaležna sem bila, ko je bil avto tako blizu (a še vedno mučno daleč!).

Opravki so hudičevo naporna reč in od trgovinskih polic se zvrti!

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: