Toksični ljudje, toksični odnosi, toksična pozitivnost, toksični nasveti … Vsi vemo o čem govorim, ne glede na to, ali ti je ta izraz všeč ali ne. Ne glede na to, da je ta izraz postal tako moden, da se ga uporablja (in izrablja) že zraven vsakega predmeta ali pojma.

Toksični nasvet je tisti, za katerega ne vprašaš in si ga niti ne želiš slišati.

Bam! Ampak dobiš ga. Serviranega na pladnju neke res zdolgočasene barve, z njega pa kaplja še nekaj neizvirnosti in malo strupenega “Ne vem točno kaj ti reči, ampak ti bom vseeno nekaj izbrskal/- iz svoje svetovalnice, za katero nisem usposobljen/-a.”

Vsak ti ga pravzaprav servira iz gole želje pomagati ti. Ne zaveda se, da je strupen, ne želi ti škodovati, želi ti le dobro … A ne ve, da poleg dodatne teže 30-kilogramskega nahrbtnika, ki se imenuje MS (multipla skleroza), nosiš tudi vrečo takih in podobnih nasvetov. Teh dobronamernih in nevtralnih.

V mojem primeru je toksični nasvet tisti, ki želi vplivati na to, kako sama upravljam svojo kronično bolezen.

Če z boleznijo (ne nujno MS) živiš tudi ti, ti je verjetno povsem znano o čem govorim – kako ti bosta stebelna zelena in pozitivno mišljenje rešila ves tvoj svet.

Taki nasveti minimizirajo resnost tvoje bolezni in težav, tak nasvet je večkrat le izvit iz tega, da je nekdo nekje nekaj slišal.

Zakaj so toksični nasveti … Toksični?

Ne glede na to, da je namen nasveta dober ali pač nikakršen, na osebo s kronično boleznijo, ki na mesečni ravni dobi kupček le-teh, ne vpliva pozitivno. Pravzaprav vpliva obratno, do predlagane aktivnosti začuti odpor.

Taki nasveti so nadležni.

Če nenehno dobivaš nasvete, kako upravljati s svojim telesom, začneš zavijati z očmi.

Taki nasveti so nevarni.

Nevarno je, saj nasveti niso ravno strokovni. Ljudje so za to nekje le slišali, ljudje so to le na hitro nekje prebrali … MS pa je precej kompleksna, je multipla, vsak jo živi drugače, pri vsakem udari drugače. Niti na podlagi nekih poglobljenih preiskav ne more nihče povzemati, kaj bi bilo najbolje zate.

Taki nasveti so poniževalni.

Prav zato mene najbolj zmotijo. Dajo mi namreč občutek, da zase ne delam dovolj. Ne jem dovolj kakovostne hrane, nisem izbrala pravilne diete, ne jem dovolj zdravo, ne delam dovolj tega in onega … Ni že družba sama preveč namontirana v “Nisi dovolj mentaliteto?

Taki nasveti so napadalni.

Postanem malo ogrožena. So bila moje odločitve za zdravljenje, za prehranske dodatke, način življenja do zdaj totalna katastrofa? Naenkrat dobim občutek, da se moram zagovarjati pred nekom, ki niti ne pozna povsem koncepta bolezni, mene pa sploh ne.

Moji dogovori z nevrologom so nesmiselni, moj nevrolog ne ve ničesar, vsa njegova kariera je navadno s*anje, zdravstvo ne ve ničesar.

In hitro me lahko vodijo, da naredim zaključek …

MS je pravzaprav moja krivda, saj nisem živela dovolj brezstresno (“Ja, ti razvajena mula tam pri 17-ih!”. Oh, lahko bi jo odpravila, če bi se lotila raziskovanja življenj svojih prednikov, pravijo, da so pravzaprav kronične bolezni travme, ki se prek rodov prenašajo iz roda v rod! Da bi izločila gluten? Pa nasičene maščobne kisline? Potrebujem to in še tisto dieto? Naj se izstradam, zresetiram svoje telo na ničlo, da bom potem začela živeti od zraka?

»Če pa moj roza balon z ekstra kul sončnimi očali in neskončno zalogo gintonikov tako dobro deluje!« zavpijem užaljeno.

Kaj bom naredila, ko prejmem naslednji nasvet?

Seveda bom poslušala tvoj dobronamerni nasvet.

Seveda ga bom pospravila v tisto vrečico poleg vseh drugih.

Pretehtala ga bom, morda mi bo res prišel prav. Pokukala v svoje življenje, če ga lahko nekako vnesem vanj. Ne bom ga pa takoj zagrabila in po njegovem kopitu zaživela novo življenje brez bolezni. Ne bom kar čudežno odpravila simptomov. Ne bom ozdravela. Morda pa se bom počutila bolje, tega ne bom zanikala.

Ampak jaz sem jaz. Jaz se glede tega ne obremenjujem (več). Jaz samo zamahnem z roko in grem naprej. Vem, da ljudje želijo dobro in da se radi pogovarjajo, tako se z veseljem vržem v viharno in prijetno debato, saj mnogo spoznaš lahko o vsakem. In vsak pogovor uči.

Izredno sem radovedna in kaj, kar se mi zazdi smiselno, tudi preizkusim. Z vedenjem (poudarek na prvem E), da me nekaj ne bo kar tako ozdravilo.

Veliko je v glavah, res. Ni pa vse, sploh pri bolezni multipla skleroza. Ne znam ti povedati, Koliko sem v svoji 16-letni zgodovini te bolezni, že nalovila ravnotežja – ne le tega fizičnega, med hojo in na nogah, pač pa tistega, med tem, kar lahko naredim sama in tistim, česar ne morem.

Ravnotežje še vedno lovim in še ga bom.

Ko sem v nekem zelo občutljivem obdobju … Me seveda najde tudi kakšen tak, ki name deluje toksično. Da mi ubije samozavest, pahne v izpraševanje, me potlači, me spravi v kaos.

Kaj lahko storiš ti?

“Kolikor boš dovolila sama,” se je glasil eden od odgovorov.

Kot sem omenila zgoraj, sem sama že dolgo na tej točki, ko me kaj preveč ne gane in nasvet, ki ga prejmem, ni toksičen zame. Včasih le nadležen. »Oh, spet poslušam nekaj, kar sem že stokrat slišala.«

Tudi jaz, kot kronični bolnik, se lahko znajdem na tej strani  podajanja toksičnih nasvetov, ne da bi se zavedala, da to počnem. Tako bo tale sestavek namenjen vsem:

• Spustimo se stopnjo nižje od našega ega in se najprej z osebo, ki živi s kronično boleznijo ali se bori na kakšni drugi fronti, strinjajmo: »Res je, življenje ni potica.«
• Dovolimo, da oseba čustvuje, naj se izkriči, razjoka, vrže telefon na tla, če bo pomagalo.
• Ne vsiljujmo nasvetov, ki smo jih prebrali na spletu. Samo skozi pogovor, ko skupaj iščeta kakšne rešitve, lahko navržeš kakšno spoznanje.
• Še bolje pa je, če vprašamo osebo: »Kako ti lahko pomagam?« Ni to eno zares preprosto in luštno vprašanje?

 

Moja pot, moja odločitev, moja zgodba

Zaskrbi pa me vedno, kadar govorim s kom, ki je nov v svetu multiple skleroze. Zmeden med tisoč nasveti me vpraša, kako s tem razpolagam jaz.

Zahvalim se za vprašanje, povem, da sem marsikaj tudi sama preizkusila, ključno pri vsem pa je …

• spoznaj se, svoje telo, kaj telo želi. Kako se obnaša, kako reagira?
• ne zavračaj uradne medicine – ta ima za sabo čez glavo izkušenj in preverjenih raziskav, orodij in zdravil. Če želiš, lahko priključiš zraven kaj alternativnega.
• a pozanimaj se, pozanimaj se, če se te arcinije morda le ne izključujejo s tistim, kar črpa iz uradne medicine. Za tisti čas, ko prejemaš terapijo, naredi sladko pavzo.
• migaj, migaj v vsakdanjem življenju, ne ustavi se. Razčisti pri sebi stvari, ki te bremenijo, imej zdravo mišljenje in lažje se bo spoprijeti s to stvarjo – s to pošasko MS.
• in … Srečno pri lovljenju ravnotežja »med«. Zagotovo kakšen tak nasvet vzameš za svojega in z njim obrneš svoje življenje na bolje!

Kako sem jaz razpolagala z raznoraznimi nasveti, na koncu res ni važno! To je moja pot, moje življenje, moja zgodba. Naj ta moja zgodba ne definira tvoje. Tvoja zgodba bo drugačna, saj ima drugačno poreklo in preteklost.