Nad temo spletnega sovraštva, hejtanja, pisanja žaljivih komentarjev, ki prihajajo izza prav nič virtualnega imena in priimka, se nikoli nisem imela namena znesti. Izčrpavajoče bi bilo, nobene spremembe ne bi povzročila, bila bi kapljica v poplavi blata in smrdljive kanalizacije. “Ignoriraj,” “Pusti,” “Ne ženi si k srcu,” so avtosugestivni odgovori, pri katerih se je morebitno lajanje nazaj mirno zaključilo.
Pa vendar sem se zdaj zganila. Zakaj? Ker morda pa le kakšni občutljivi duši, ki nič hudega sluteče med drsanjem po ekranu naleti na nekaj, kar pa jo še posebej močno prizadene. Ji potrdi neko težko misel, s katero se je prej neodločno bojevala sama. Jo zvrne z nekega stabilnega stolčka, ki ga je po naporih končno podložila z zagozdo (ali z odpadlim kosom lesa, ki je ravno takrat ležal v bližini, da ne bomo preveč tehnični).
Kdo je sovražni komentator?
Draga občutljiva duša! Ne skrbi. Sovražni komentator, lahko tudi spletni trol, je človek, ki rad provocira, se hrani s prepiri, saj mu to daje moč in neko nerazumljivo veselje. Je človek, ki ima morda preveč časa (»Naj si najde drug hobi!«), je še premlad in nevešč vljudnega komuniciranja (»Kaj pa osebe srednjih let?!«), mogoče ima za sabo pretresljivo življenjsko izkušnjo (»Kar ni opravičilo.«).
Po mini raziskavi, ki sem jo opravila tekom tega genialnega definiranja hejterjev in trolov, sem prišla do tega: sploh ni nujno, da so spletni troli sovražni komentatorji in strah in trepet internetnih skupnosti (»Kaj?! Kaj pa je potem ubijanje debat z desnimi in levimi pod še tako trivialnim člankom na MMC-jevem portalu?!), v bistvu jih lahko s svojim sarkazmom, družbeno kritičnostjo, izzivanjem, izvajanjem norčij, plemenitijo!
Seveda, večina njih bo kradla čas samo zato, ker lahko, in v tem uživala, zares slab prizvok pa so trolom dali, kot na koncu članka The 10 trolls you’ll spot in the wild spoznamo, preprosto slabi ljudje. Ki jim ni mar za čustva drugih, se požvižgajo na tvoje boje z življenjem, sejejo nestrpnost in sovraštvo in …
Razlika med konstruktivno kritiko in sovražnim komentarjem
… Nepreverjeno komentirajo kar nekaj, kar nima veze z vsebino prispevka, samo da komentirajo.
Ampak pazi, draga občutljiva duša. Vsak komentar, ki ga razbereš kot negativnega, ni nujno brez pomena ali zlonameren. Včasih kakšna provokacija naredi mali miselni pretres v naših možgancih, s čimer ni prav nič narobe. To nas dela bolj sprejemajoče drugačnih mnenj, vidimo tudi drugo plat tistega nečesa, spoznamo, da je svet več kot le »jaz« in »mi«. Če se pod našo objavo pojavi več komentarjev, ki izpostavljajo določeno napako, napačno trditev ali razmišljanje, je vredno premisliti in na stvar pogledati še z drugega zornega kota. Kako fino je, ko se pod objavo razvije debata, vljudna, spoštljiva in poučna!
Sovražni govor ni enako kot svoboda izražanja!
Tako kot se obnašaš v živo, tako se obnašaj na spletu. Kakor bi povedal v živo, v takem tonu povej na spletu. Verjetno je v vsakdanjem življenju vsak vajen uporabe vljudnostnih fraz, prav tako vsak rad vidi, da naleti na strpnega in prijaznega človeka, čeprav neznanca. Saj veš, dobra volja nekoga lahko ukroji tudi naš dan in mu da potrebne pozitive, če te že ob skoku iz postelje ne zmoremo proizvesti sami.
V pogovoru, komentiranju, podajanju mnenj uporabljaj smeške, emoji-je, če z besedami nisi vešč izkazati dovoljšnje topline (= pripravljenosti za pogovor). Ne žalimo. Ne ponižujemo. Ne uporabljamo grdih besed. Spoštujemo in če nimamo česa pametnega povedati, bodimo raje tiho.
Sovražni govor je spodbujanje sovraštva proti narodnim, rasnim, verskim in drugim skupinam ljudi, Svoboda izražanja je izražanje svojega mnenja in misli, brez strahu, da bi sledile sankcije, cenzura ali povračilni ukrep.
(VIR: splošno znanje, medtem ko mi je vsesplet pomagal pri izbiri besed)
Ignoriranje jih bo izstradalo
V zadnjem tednu (ali dveh, ker tako pacam s to objavo) sem prejela tri iz vrst sovražnih komentarjev.
(1) Prvi je bil predvsem nepremišljen. Ker sem želela prikazati drugo plat njenemu negativizmu in jo opozorila na naprimeren izbor besed, se je gospa opravičila. V tem primeru je bil moj nekajdnevni molk, da sem pomirila svoje misli, ki so se takoj ob uporabi komentatorjevih grdih besed postavile v obrambno pozicijo (z oblakom megle vse naokrog), povsem na mestu. V odgovor sem podala totalno konstruktiven komentar z razlago, da moj blog služi predvsem spodbujanju in podpori ljudem, ki živijo s takšnimi in drugačnimi kroničnimi boleznimi, in tako negativno nastrojen komentar po tako objavo enostavno ni primeren.
(2) Drugi je bil grozljiv in napadalen. Tega res nisem mogla kar ignorirati. Človeka, še bodybuilder po vrhu!, sem blokirala in komentar samo izbrisala. Komentiral je moje javno oporekanje izjavi, ki je posredno črnilo LGBT skupnost, pri čemer sem vedela, da najbrž “izzivam”. Pa res izzivam? Ni ravno to – zavzemanje za pravice manjšin – nekaj, kar spada k svobodi govora, nekaj, s čimer premikamo meje, ustvarjamo napredek in izboljšujemo stanje v družbi?
(3) Tretji je bil bolj kot ne nestrpen. Prav tako na temo LGBT, čeprav je sama objava v svojem sržu bolj izpostavljala nesmiselnost določenega twita. Vedela sem, da stališča tega komentatorja ne bom mogla spremeniti, a saj na koncu to ni važno. Mi ga je pa uspelo okrcati, saj je na sovražen način izražal svoje stališče in to poskušal enačiti s svobodo govora. “Vse se da povedati na lep način,” sem ga opozorila in prosila, če lahko naslednjič spremeni svojo retoriko. Najbrž je ne bo, a sem sebi dala tisto malo zadoščenje, čeprav bi bilo ignoriranje primerno tudi na tem mestu, kaj?
Za vsakim komentarjem stoji človek
Človek z imenom in priimkom. Človek z življenjem. Človek, ki ima pravico svobodno živeti, svobodno delati, svobodno umreti. Svobodno izražati svoje mnenje, ki se dotika drugega svobodno živečega človeka. To nas združuje v družbo, svobodno družbo, družbo, kjer imajo manjšine svoje mesto, svoje pravice in enake možnosti. Kjer se ne bojiš biti gej, biti migrant, biti musliman, biti ženska. Biti invalid. Družba, v kateri je prijetno živeti in kjer meter šedeset visoka Darja z rdečo seksi palčko ne sme trepetati pred 120-kilskim body builderjem, ki na koncu svojega sovražnega komentarja reče: “Če imaš še kej za povedat, daj, mi ravno laufa.” Laufa? Da me prebutaš na ulici? Prosim, ne.
Rada bi živela v družbi, ki je prijazna in sprejemljiva.
Rada bi živela v družbi, kjer ta stavek ne bi sprožil plazu sovražnih komentarjev.
Ti ne?