Lani takle čas sem nadgradila svojo Kuraproksico, zobno ščetko, ki mi je leta dajala bleščeč, čeprav večno krivozobni nasmeh. Ta je v stilu domino efekta, kot sem si tudi zamislila, pridno sprožal nasmehe vse okrog mene. To je sreča, sem vedno rekla, in v novoletnem voščilu izpeto svetovala: »Umivaj si zobe, tako se boš raje smejal. Nasmeh bo izzval tudi najbolj kislo limono, da povrne z nasmehom.« Kroženje nasmehov namreč izboljša vsesplošno počutje, pomaga pri boljši prebavi hejterskih komentarjev in izniči grde besede, ki slučajno priletijo v tvojo smer. Kuraproksico sem ob koncu leta skrbno položila v njeno zobno počivališče in jo za leto 2020 nadomestila z električno Sonikerko, ki odlično nadaljuje delo predhodnice.
Od hvaležnosti …
In lani takle čas je pokalo v meni. Od spoznanja, kaj sem pravzaprav postala, od vse hvaležnosti, ki sem jo ob tem čutila, od moči, da lahko premikam gore, in od samozavesti, ker ja – res sem se notranje okrepila.
Pa spet malo od strahu, ker zdaj bom spet brezposelna, da ne zapadem nazaj v pasivo, da se ne izgubim spet v tem vesolju. Da ne postanem spet nič, da ne postanem spet tista … Tiha siva miš.
Saj sem vedela, da si tega ne bom dovolila, da mi ne bo dovolil svet, ki sem si ga dotlej zgradila okrog sebe. Sem se in se preveč zavedam te tanke meje med nebom in tlemi, hitrega padca, ki se zgodi v enem napačnem trenutku. Poleg tega sem si vedno znala izmislit nekaj, da sem nekdo, tudi če nič nisem bila. Profesionalka na področju domišljijskega sveta, profesionalka pri skakanju čez oblake, profesionalka naivnica, ki zna tegobe in šibkosti zakleniti v tisti kotiček možganov, ki mu s svojimi žarki grozijo lezije (povedano v dobrem starem MS žargonu).
… Do trdnosti …
Pomagala mi je korona, beseda leta. Pa naj se še tako grozljivo in sebično sliši. S pandemijo je ustavila svet in točno to sem potrebovala. Nekaj trenutkov tišine, časa za dihanje, brez divjanja. Za nabiranje mišic, lovljenje ravnotežja in oblikovanje misli, kje sem, kam grem in kdo ali kaj ne bom. In gotovo ne bom več izdajalka svojega telesa.
Potem sem se lotila. Počasi, kot to znam, in s cmokom v grlu, ker je ta vedno tam, kadar se konkretno spoprimem z nečim. Ampak spoprijela sem se s tem, kar rada počnem! Moj domišljijski svet pretvarjati v resničnost preko pisanih črk in znakov. Spoprijela sem se s tem, kar ne izdaja mojega telesa. Ampak mu daje še dodaten prostor, da se giba, skrbi zase in uživa. Živi.
To leto mi je dovolilo, da se dokončno pomirim sama s sabo. Sama s svojim življenjskim stilom, ki je drugačen. Sama z najinim življenjskim stilom, ki je drugačen. Pa vseeno tako človeški, tako zdrav, tako logičen in tako … Razsvetljen in svetel.
To leto me je naučilo, da je treba v duhu sprememb kdaj kakšno vez razrahljati in z lahkoto raje negovati ono drugo, močnejšo. S tem letom sem še bolj poglobila in ozavestila, kdo so moji življenjski sopotniki in se še bolj skobacala v to najino gnezdo, že od nekdaj nežno spleteno in s fino trdnim blatom zabetonirano. “S tabo, moj ptič, bi preživela še nešteto lockdown-ov, če bi bilo treba!”, sem rekla. Zažvrgolela.
Narava … Ta me je držala pokonci, čeprav sem se včasih komaj privlekla do nje. Ne, njenih težkih nog, utrujenosti, ki pride tam nekje ven iz globoke notranjosti telesa, tudi leta 2020, nisem povsem dojela. Sem se pa naučila, da me ni tolikokrat (čeprav vseeno), spravila v slabo voljo.
… In pomirjenosti.
Pa vendar! Ob koncu leta sem:
- sita korone,
- sita pandemije,
- sita občinskih meja,
- s polno omaro čudovitih in nenošenih oblačil
- in še bolj odločena, živa, motivirana in trdna.
Ob koncu leta sem mirna.
Leta 2021 bom:
- zadovoljna prebivalka planeta Zemlje, ki se je le utirila nazaj v svoje stare elipsaste tirnice,
- uresničevala in živela svoj smisel,
- spila malo manj gina,
- še vedno uživala v najbolj prijetni dnevni sobi na svetu, v družbi mojih treh temnih kosmatincev (1x dvonožec, 2x štirinožec), s »Pa kaj čem, to je zdaj del mene.«, »Ampak, a s tem bom morala živeti do konca?« in »Oh, kako mi gre na živce in boli!« -nemirnimi nožicami, polnimi spazmov in neprijetnih multiploskleroznih občutenj, na katera bom takoj zjutraj, ko bom varila svojo čudovito kavo v ritmih pozitivnih možganskih bitov, pozabila.
- zelo zaposlena.
In tudi ti … V letu 2021 bodi to, kar te bogati. Bodi to, kar želiš ti. Bodi to, kar te miri.
In zobje … V resnici za nasmeh rabiš srce in obrazne mišice, smotka.
(Featured image by Jasna Medar)