Vsak vrabec že čivka, kakšen dober magnet sem za avtoimune bolezni. Pomagam jim tudi jaz, tem vrabcem, da se beseda o tem, mojem rojstvu pod to srečno zvezdo, raznese v deveto vas. In da sem v tem življenju počasnejša od polža, ampak bolj ponosna od pava, ker se spopadam s to rečjo, tko no … Kr uredu!
Tako v letu 2020 končno uresničujem ta moj projekt, ki sem ga po opravljeni diplomi poimenovala Projekt 2015. Projekt 2015, ki se je razvil v malo drugačno obliko, kot sem si jo zastavila, ko je bila zamisel še v povojih. Projekt 2015, ki je izpadel malo bolj smiselno, malo bolj na izi in na videz dokaj skromno. Z logotipom, ki še ni čisto dovršen, s stilom pisanja, ki še ni čisto moj. In v angleščini.
S to angleščino sem se še posebej presenetila. Jaz, ki leta in leta stikov s tujino, nisem upala samozavestno odpreti kljuna in vprašati, kar je bilo nujno vprašati, povedati, ko bi bilo fino kaj povedati in se skregati, če bi se bilo potrebno skregati.
Tekom nekih nujnih stikov z neslovensko govorečimi pripadniki človeške rase, sem se le sprostila. V angleščini sem se hecala, kakor rečem svojemu čudaškemu načina izražanja šal, bila predvsem kjut, ker to pač znam z vso zmedenostjo in nerodnostjo, ki pride zraven, znala razložiti, kako se določenim stvarem streže, povedati kaj o sebi, o tebi, pa o svetu. Predvsem pa sem ugotovila … Kako hitro se mi pri vsem tem zafeclja! In ustavi. Takoj, ko zajecljam, je konec mojih pripovedk – zajecljam pa zelo hitro, če me poznaš.
Takrat mi v možgan vstopijo pravila. Pravila, ki mi tekom šolskega učenja angleščine niso šla v glavo, zdaj bi pa kar naenkrat to obvladala!
Kako je speljala vodo na svoj mlin …
Ni problema. To leto, tako nenavadno in zahtevno, ti je pogrnilo rdečo preprogo za to. Sprehodi se po njej, investiraj vase, v svoje znanje, vpiši se v individualni tečaj angleščine pri Jezikovnem inštitutu Didaktum. Začni s pisanjem. Tvoja draga svakinja, prevajalka in lektorica, tako hudo verjame vate, da ti bo pomagala pri vsaki vejici in besedi, izbrisala bo pesimizem, te usmerila v smisel in držala v konsistenci. Težko bo. Lepo bo. Pa bolj na kratko piši.
Najprej se predstavi.
In ker se trudiš z njo, padaš z njo in rasteš z njo, s to multiplo, pošastko, ki živi v tebi že dobrih 15 let, razmisli. Česa te je naučila?
Potem udari s tistim, kar je v tvojem dojemanju sveta okrog tebe, naredilo revolucijo.
In nadaljuj. Vedno bolj lahkotno, vedno manj komplicirano, vedno bolj gladko in tekoče. Vedno bolj darjasto.
Hvala! Hvala, ker verjameš vame bolj, kot verjamem sama. Hvala, ker me spodbujaš, ko se sama ne znam več. Hvala, ker me vidiš kot edinstveno in kot nekdojko, ki dodaja kamenček k spreminjanju sveta na bolje. Hvala, ker me bereš, ker mi komentiraš, ker mi daješ feedback.
Vesela sem, da deliš svoje izkušnje. Da lahko berem tvoje sestavke, ki so obenem lahkotni in zakomplicirani. Da je malo lažje. Tebi in drugim <3
Emanuela! Hvala ti za tako lep komentar – pogreje srce in da zagona za naprej! <3
Zanimiv stil pisanja v obeh jezikovnih različicah!
Hvala lepa! 🙂