April je. Jaz pa doživljam Déjà vu. Že tretjo pomlad zapored bivam v samoizolaciji z občasnimi pobegi na osamljena čemaževa polja, kjer lahko srečam le medveda, ki se je odločil razstrupiti telo po dolgem zimskem spancu (če beseda “zima” sploh še obstaja v slovarju). Letos jo, to samoizolacijo, za razliko od preteklih dveh, živim bolj globalno. Bolj hecno. Bolj v skupinskem duhu »Mi to zmoremo!« in predvsem s socialnimi stiki, ki so res omejeni zgolj na mikrofon, slušalke in kamero. Nasploh pa se nek življenjski slog pred in med (najbrž tudi po) karanteno zame ni kaj vidno spremenil.
Najlepši del te samoizolacije je ta, da teče v sobivanju z mojim dragim, ki ima – da bi bila situacija še malo bolj vznemirljiva in edinstvena – točno en mesec desno roko v opornici. Desno. Roko. Tako zanj odpadejo vse te moške craft strasti kot so predelava avtomobila, dodelava kuhinje, montaža novega stranišča … In bi si v tem hausarestu prav zdaj lahko dal duška z njimi. No, zato sem pa jaz postala pravi mali MacGyver in sem na primer pod dolgo pisarniško mizo že napeljala pomemben ne-poznam-imena kabel in razmontirala najino robotsko čistilko Consuelo, da sem jo odrešila mojih las, ki so se ji zapletla med kolesca. Pod njegovim budnim nadzorom, se ve. Nazaj sem vzljubila tudi kuhinjo, čeprav jo je treba po vseh mojih kaotičnih (a okusnih!) podvigih non.stop.po.spra.vlja.ti.
Ker sem zaradi preteklih terapij s takšnimi in drugačnimi imunosupresivnimi zdravili že izurjena v karantenskih, samoizolacijskih, dezinfekcijskih, nedružabnih in prehladom izogibajočih postopkih, se čutim dovolj kompetentno, da še jaz pristavim svoj lonček pametnim napotkom vsespleta, kaj početi in kako ravnati v tej globalni karanteni. Ker če kaj vem, je to, kako biti sam s sabo. Pa doma.
In to sploh ni slabo!
Tako imaš na voljo čas, da skreiraš povsem lastno, tebi na kožo pisano, po vseh YouTube kanalih aktualno jutranjo rutino, zaradi katere tako rad vstaneš zjutraj, da te kar izstreli iz postelje v nov dan, v nov začetek, v nove izzive! No, mene sicer ne. Ker saj veš, imam multiplo sklerozo in zdaj še hipo-hiper ščitnico, ki se ne zna odločiti, kako bi (ne)delovala in vplivala name (težko se ti zdaj ne zasmilim). No, vseeno, ko se izbrskam iz svoje posteljne garniture, se najprej priplazim do kavča in nanj lopnem s prav takim užitkom, kot bi se nazaj v posteljo. Kjer pregledam novice. Novice iz sosedovega vrta, novice iz stanovanja prijateljice, ki je nisem videla že leta, novice s strani neznanega profila, ki je pač le toliko zabaven, da ga že enajst mesecev zasledujem in na vsake toliko tudi strinjam z njim, novice o korona virusu, ki se ga še kar drži pripona “novi” čeprav je že nekaj mesecev star … Po dobri uri si pripravim žitno kavo z ovsenim mlekom, ki ga s takim užitkom spenim na mašinci, ki si jo je dragi z mojim semi-odobravanjem (a veš, s tistim pogledom: »A rabiva? No, pa daj, če gre za tvoje veselje.«) lani kupil prav poceni v Grčiji. Potem si umijem zobe, počasi preoblečem, malo pretegnem, potelovadim, si z muko pripravim zajtrk, o katerem razmislim že dan prej … Pojem, jem … In ura je dvanajst, konec moje jutranje rutine. Ni to super?
Poleg jutranje rutine je važna še vzpostavitev splošne rutine, ki vključuje vse ostalo: iskanje nove službe, zanimanje, kako se boš samozaposlil, planiranje in realiziranje »the« Projekta, obešanje perila, pisanje, da greš lahko po že skuhanem kosilu na dolg umirjen sprehod … Tja med čemaž, do reke, travnika, potoka. Na zrak, na sonce. Nekje med vsem novičarstvom sem ujela, da ti že samo tri četrt ure gibanja na prostem povzroči proizvodnjo hormonov sreče v telesu!
Moj trezni jaz sicer pravi, da je pametno omejiti vnos raznih novičarskih informacij v naše možgance, da ti niso prepolni nekih dezinformacij, izmišljenih in nepomembnih naslovov, ki bi (sploh v tem duhomornem času) vodile v anksioznost in depresijo. To, da poznaš ves internet na pamet, to tudi v teh časih ni okej.
Ob vsem tem je bistveno, da ostaneš povezan z ljudmi, ki ti pomenijo in so tvoj svet. Vedno znova se zahvalim tehnologiji, da jih lahko še v živo vidim, z nekaterimi še večkrat kot pa prej v dobi tiste »navadne gripe in njej podobnih obolenj«, ki smo jo že pozabili. Najbolj špasno se to zdi mojima staršema, še posebej očetu, ki se mu zdi strašno pomembno biti vpet v življenja in komandiranje svojih vnukov.
Biti sam pomeni veliko časa zase? Sploh ne. Zato si je potrebno vzeti čas zase. Pripravi si tisto dobro kavo (s ta pravo penico z zgoraj omenjenim penilnikom) ali špricer in se pokni v svoje najljubše sedalo. Odpri knjigo, pozabi na svoj svet. Da moraš še preorganizirati tisto pozabljeno omaro. Da moraš svojemu otroku pripraviti še uro matematike. Da moraš na daljavo opraviti še nekaj sestankov za službo. Da moraš nahraniti šest lačnih ust, ki ne znajo tako dobro kuhati kot ti, in še dva pasja gobca … Ja, saj vem, tu se vse zakomplicira. In tu moja objava ne nosi pravega pomena, ampak saj pravim – tole skupinsko preživljanje karantene ob vseh novih načinih življenja, zaradi katerih verjamem, da si večina prebivalstva želi nazaj v preteklost, je lahko malo smešno. In čudno bi bilo, če se kot MS-ovka ne bi oglasila ravno v tem času. Vklopi humor!
In živi v še večji strpnosti in solidarnosti kot sicer. Ta je dobra zame, zate, za sosede in vse te nič hudega sluteče na družbenih omrežjih, ki bi si korona virus pozdravili z golim inhaliranjem vroče vode, sokom regratovih lučk od lanskega leta in se prehranjevali z zrakom.
Ostani zdrav.