Ujeta. Med željo “Kako rada bi pisala!” in med pol-ležečim položajem, pri katerem prst drsi po malem ekranu zanimivih in manj zanimivih in sploh nezanimivih zbodljajev virtualne neresničnosti in navideznih predstav.
Razpeta. Med tisočerimi opravki tega norega sveta; med obligacijami, ki bi naj jih sodobna tridesetletnica že morala imeti obkljukane; med osebnimi zahtevami, ki sem si jih sama zadala, da bi jih kakorkoli imela v žepu čim prej.
Opravek, obligacija, zahteva. Besede ne zvenijo prisrčno, izhajajo iz istega pomena, zarežejo v mir, po katerem tako hrepenim. In ga postavljam na prvo mesto med njimi – med opravki, med obligacijami, med zahtevami.
Prizanesi si.
Včasih moram stopiti korak nazaj, da uidem pasivi. Da se izognem morečim zahtevam, visoko postavljenim standardom, utirjenim okvirjem. Včasih moram samo pisati za svojo dušo, to mi vedno najbolj gre. Včasih se moram odreči pisanju za potencialnega bralca, ki bi kaj koristnega imel od tega. Branja. Včasih lahko le filozofiram, se ukalupljam v svoje misli, se vrtim v krogu, ne zaključujem, ne potegujem črt. In v štartu vsega – Zakaj pasiva? Kaj je pasiva? Kdo je pasiven? Jaz ne!
Preteklost me je naučila nekaterih stvari.
Ne morem se sprijazniti s hitro minljivostjo dnevov. Je res, da preveč uživam v vsakem dnevu, da vse to tako hitro beži? Kmalu me čaka nova prelomnica, novo slovo, nov začetek, ki se ga vedno bolj bojim. Ta začetek mi ne vzbuja pozitivnih občutkov in to moram spremeniti.
Nemalokrat napišem rojstnodnevni mesič z voščilom, v katerem me malo odnese od samega pravega namena vsenajboljševanja. Malo zabluzim, pomodrujem, zamoraliziram … O odnosih, o življenju, o svetu. In v bistvu predvsem samo sebe opomnim. Kako pomembni so ti stiki, ki obstanejo, kljub našemu noremu Planetu, ki tako hitro drvi po tisti že utečeni trasi okrog Sonca. Njegov čas, Planetov čas, je sicer malo drugače naravnan kot ta naš, ko skušamo v svoje velepomembne urnike, kjer pretežno spimo, jemo in služimo (da lahko mirno spimo in dobro jemo), stlačiti še kvalitetno druženje in … Skrb zase. Hej, Planet, ustavi se! Kje je ta Skrb, kdo je ta Skrb? Nisem pasivna.
Dobim motivacijo, zadane me zanos. Skozi pogovore, take sluteče in take nesluteče, načrtovane in spontane. Govorimo o sebi, govorimo o ljudeh, govorimo o vesolju, podzemlju, energijah. Odnosi so tisti, v katere verjamem. Odnosi so tisti, ki mi dajejo navdih. Odnosi so tisti, ki me jemljejo iz krempljev pasivnosti (halo, a je nisem že predelala?), mi dajejo veter v hrbet in pod rit, da vzletim, da živim, da grem naprej. Ponavljam se, poudarjam eno in isto. Po vseh teh pogovorih rabim še malo časa zase. Ah, tu si … Skrb. Tu te imam, brez neumornega drsenja po mobi-ekranu, z zaprtimi očmi, s pogledom, uprtim v svet, v dogajanje okrog sebe. Čas imam, da povzamem, si uredim življenje, vržem svojo notranjost na papir, da jo pregledam, posortiram, naredim čistko, neuporabno vržem stran. Večkrat bodi prisotna, Skrb. Danes sem poskrbela zate, kmalu bova dva tedna imeli samo zase.
Štiri mesece po drugi rundi Lemtrade še nisem tam.
Ne vem, kje točno. V super uravnoteženi deželi, kjer obstajajo same stabilne (in seksi) (in porjavele) noge? Brez padcev, brez modric? Saj vem, da tega ni in ne bo. A vseeno poznam tisti dober občutek, ki sem ga imela pol leta nazaj, ko sem capljala po ulicah mojega mesta … Ali pa ne. Mogoče so to neki zamegljeni spomini iz daljne preteklosti. Mogoče hudo dober dan tam v februarju, ko je bilo vreme stabilno, brez muhastih neviht, nizkega zračnega pritiska, polnih lun in zdaj tako modernih retrogradnih Merkurjev. Ampak prisegla bi, da zelo dobro poznam, kaj pomeni občutek neustrašne stabilnosti!
Spomini pomenijo največ. Tako rada jih krojim in potem obujam. V smislu slikovnega gradiva, v smislu črnih črk na beli podlagi, pogovorov, golega razmišljanja. Rada jih delim, se baham z njimi, nasploh imam to močno željo, ta “urge”, potrebo, da opozarjam na svoja doživetja in … Podvige? Če je podvig to, da se peš podam do prvega avtobusa. In se potem izgubim na prvem gigantskem križišču betonskega ekosistema, polnega individualnih zgodb. Izgubim se v smislu majhnosti na ogromnem prehodu za pešce, kjer hupajoči vozniki nemirno čakajo, da bo za njih zasvetila zelena luč. Da bodo dohiteli Planet. Se malo opotečem, prekleti odprti sandali! Nesigurno štejem korake, ena, dva, ena, dva, vlečejo se, tako počasi grejo – samo v moji glavi. Sicer sem hitra. Hitra in neprevidna. V previdnost gre toliko več energije …
Za večino ljudi je prehod za pešce tisti prostor, kjer so pešci glavni, najpomembnejši, varni. Meni predstavlja cel projekt. Težko govorim o tem, kako je hoja za (v tem) normalno populacijo nekaj samoumevnega, ker saj je tudi meni marsikaj … In o samoumevnih stvareh redko kaj pametnega povemo – ponavadi samo to, da se premalokrat spomnimo nanjo, se premalokrat zavemo svojih bonitet pa čeprav s celulitom na stegnih. Lahko smo hvaležni. Kot sem hvaležna temu, da sem tu, na toplem …. Na toplem, kjer se moji živčni končiči topijo in zaradi poletne vročine ne čutim pravilno prstov na nogi, zlobno dodam.
Ne, saj ne. Če se mi je z Lemtrado pojavila težava z nemirnimi brcajočimi nogami (ki pričnejo z zategovanjem in samovoljnim miganjem takoj, ko se malo umirim), se mi zdi, da vso to soparno vročino, ki se z vročinskimi vali zagozdi v naših kotlinah, prenašam … Bolje. Tako sem štiri mesece po Lemtradi. Čakam še.
Brez zaključka, brez črte in pod črto.
Te čudovite fotke so na trdem disku arhivirani razgledi mojega najljubšega partnerja. Kradem mu jih, ker so lepe in morajo iti v to moje Vesolje. Prikazujejo naš Planet … Planet, ko se celo malo ustavi, se zazre vase in kaj takega … Nezemeljsko lepega butne na svoje površje.