Tako dela moj čistilni servis …

Po drugi strani sem pa tudi en tak živc, ej … Vse moram imeti čisto in spolirano, kar se odnosov tiče. Pa čeprav s čistili nisem ravno krav skup pasla in se praktično ne ujamemo, če gre za kakšno trše odstranjevanje flekov. Te namreč znam hitro spregledat in ne pošpricat, moj umivalnik v kopalnici je zato velikokrat poln enih las (ne enih, mojih!), ki so zame pač del dekoracije in so zliti z belo banjasto površino. Poleg tega je moj pogled načeloma nekristalen, pred očmi nenehno plujejo neke motnje, težko izostrim karkoli v daljavi, praktično živim v enem zapacanem mehurčku! Zelo težko pa prebrodim fazo med tičem pa mišem, stanjem med zares trdno vezjo in šlampastim dregljajem.
Živc pravim, da sem, ker lahko ne spim zaradi nepoglihanosti komunikacije, ki naj bi bila za določen nivo odnosa značilna. Ti nivoji se razlikujejo že od štarta, nihče ni enak drugemu, vsako prijateljstvo, vsaka korelacija je unikatna in vsaka zase. Če je odnos “po naravi” intenziven in se kar naenkrat ohladi, bom že zalaufala svoj laboratorij in z mikroskopsko metodo preučila vse detajle, poskušala vklopit še teleskop, na stvar pogledati od daleč in še ne bom končala. Mlela bom, dokler ne pridem do sebi všečnega zaključka. To lahko traja mesece, leta. Z obratnim procesom – od zelo povšrnega do intenzivnejšega odnosa – nimam težav. Obstaja še tretji in četrti in peti in dvaindvajseti nivo, bistvo, ki me draži pa je v spremembah. 
Spremembe? A spet! Se sprijaznim, vklopim svoj obrambni mehanizem, okrog sebe nalulam škaf tekočine, postavim dvižni most za vsak slučaj (še vedno rada ostanem dostopna), zameditiram, postanem samozadostna, prepričam se, da sem emancipated and independent woman (v angleščini se to res odločno sliši), zafuram svojo resnico naprej, v kateri naj bi živela srečno do konca svojih dni. Ko ugasne še tisti zadnji mali plamenček, ki me je po malem ves ta čas vseeno žgal, lahko šele trezno razmislim in 
a) poskušam enkrat za vselej dezinficirat, ali 
b) pustim, kot je, saj smo odrasli, kaj. 
Odrasli s svojimi vlogami, problemi, odrasli, ki živimo življenje, da ga čim hitreje preživimo, kot je prav, se vmes kaj še srečamo, se iskreno ali manj iskreno pomenimo, in umremo. Zakaj pa ne? Opcije “b” bi se najbrž morala malo bolj posluževat, ker je uspešnejša – za mojo psiho in za svet. Ker ko se “vmes kaj srečamo” je vedno fin dogodek, brez zamer običajno in pri meni s povsem tapravim nasmehom, nobene fige ne držim z jezikom zadaj za zobmi. 
Pri nadaljevanju tega nekega odnosa, ki se je vmes tako silovito spremenil, da sem travmirala in zaradi tega spekla tono novih kruhov in ponesrečenih pit (res se mi vse pite ponesrečijo – povem naslednjič), sem samo malo bolj previdna, manj navezana, še bolj direktna, pri nenadaljevanju tega odnosa sem pa pač le na “pač” in se ga spominjam z vsem žlahtnim v svojem srcu. Tako!
Živc sem pa še vedno, ni kaj. Prikriti živc.

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: