Na blogu se obetajo zlati časi. Moje življenje je trenutno zelo osamljeno, počutim se zelo izobčeno in žalostno. Z današnjim dnem sem začela uživati tako imenovana “forever alone” kosila in večerje v upanju, da spoznam kakega sebi podobnega humanoida.- enako izgubljenega, kar se proste mize in pribora tiče, podobno tresočega ob prenašanju skodelice z juhico do točno te ne več proste mize, prav tako introvertiranega, a hkrati zelo željnega družbe in čvekanja. Pa da obnovim kakšno staro vez, tudi ne bi bilo škode. Ampak teh ni ali pa se jih s svojim fenomenom neprepoznavanja obrazov ne spomnim.
Danes sem se jezno najedla krompirjevih kroketov, ker sem se morala tako brezvezno boriti za jušno žlico. Celo popoldne mi je bilo slabo, zvečer pa sem v eni od ogrevalnih kantic samopostrežnega bara našla oboževani šmorn.
Novih stikov: nič.
Vreme: z dežnimi kapljicami namočene šipe in ozadje nemojega novega badass telefona.
Dosežki: ena masaža hrbta, deset minut relaksacijske masažne mize, ker so mi prestavili uro za super čudežno lučko, deset minut lučke in kisikov dobrodejen sprej, pol ure telovadbe z leseno palico (oboroženi telovadci smo spominjali na “le vkup, le vkup uboga gmajna” prizor), šest dolžin notranjega petindvajsetmetrskega bazena, ki me je izčrpal za znoret in uspeh pri montiranju podnapisov za serijo House of Cards serijo v programu Kodi. Da ne pozabim na klic moje drage prijateljice, lanskoletne in predlanskoletne sotrpinke, za katerega upam, da se kmalu brez zadržkov še ponovi.
Javlja se četrta bralka, ki zelo pridno in redno spremlja vse tvoje objave. Naj se zlati časi iz bloga preselijo v realnost: ali pa vsaj srebrni, ker zlata je itak čisto precenjena barva.
Če bi imela objavljen kakšen e-mail naslov, bi ti pa kaj daljšega vrgla v nabiralnik …
Pazi nase!
Naj ti bo v tolažbo da smo sohumanoidi v vsej svoji žalosti vsaj malo bolj veseli, ker lahko beremo tvoj blog! <3
@Jana <3 – pa čeprav so nesmisli v en kup nametani, a?? Mi je v tolažbo, seveda – pa kakšno! <3
@widra wanda, me veseli! Ampak to z zlatimi časi je tako – če so v realnosti, blog potem kasira osamljenost in RES sameva, če so pa zlati časi na blogu, potem sem v realnem življenju predvsem izgubljena in se takrat obračam sem, da poživim tole Vesolje :). Mogoče mi enkrat rata ravnovesje med zlatim blogom in zlato realnostjo vzpostavit, mogoče je pa le rešitev v srebrni barvi … Pa bo volk sit in koza cela 🙂 .
mimogrede: sem se potrudila in v profil dodala moj e-mail, ki bo najbrž sčasoma spremenjen v nekaj drugega ali pa vsaj v slikovno obliko, da se izognem prehudi izpostavljenosti 🙂 . ampak zaenkrat velja zdaj ta, ki je v profilu 🙂 Se veselim, če kak daljši komentar dobim v nabiralnik!