V zadnjih dneh sem se poleg tega, da nisem več material za blatne in mokre festivale, da nisem več material za druženje s šitatko med koruzo, kaj šele za uporabo diksijev, da nisem več material za nasmihanje vsem komolcem in kozarcem piva, ki jih dobim pod rebra in po rebrih, če želim malo pomigat med veselo množico, naučila še treh reči:
– ni dobro za želodec, če kombiniraš pivo z mlekom.
Oziroma ne pij najprej piva, ker ti paše okus, ki te pomiri, razbremeni, popelje v čas neodraslosti, ko so bili glavni problem življenja izpiti na faksu, ko si se ukvarjala z vprašanji samo negotovega nihajočega razpoloženja in filozofsko doumljala razlike med spoloma, … In potem kave z mlekom, ker rabiš poživitev, streznitev, ampak ne v smislu tiste divje črnokavaste, pač pa mlekastokavaste, da sladko pristaneš v objemu realnosti in dela in sovjeokega boljščanja v ekran. Bruhaš potem. Ne zaradi laktozne intolerance, ampak zaradi miksa skisanega piva in alkoholno-vrelega mleka v želodcu.
– ni dobro za spanec, če ješ lubenico med gledanjem za lahko noč filma.
Nemiren si, premetavaš se, nobena pozicija, nobene koordinate niso prave. Visoka vsebnost sladkorja bo to, Na stranišče hodiš še večkrat kot običajno, mehur ne dobi občutka izpraznitve. Dvaindevetdeset procentov vode, ki jo premore lubenica, bo to.
– je dobro za širjenje obzorij, da prebereš ta zapis o odvajanju od kortikosteroidnih mazil.
Strašno me je pretreslo in se mi zasidralo v ospredje moje čudovite zavesti. Mogoče zaradi doživetega podrobnega pisanja bolnice, ki je šla v ta boj, mogoče zaradi mojega zelo visokega nivoja empatije, ki se sploh povsod pojavi, mogoče zaradi tistih ubogih štirinajstih dni, ki sem jih preživela v praskanju dlani, hrbtov rok, komolcev, kolen in gležnjev in je bilo hudičevo težko zaspati in je bilo srbenje že prava bolečina in sem za ozdravitev potrebovala kortikosteroidno mazilo. Mogoče zaradi omembe kortikosteroidov samih, ker po neštetih intravenoznih pritokih vame vem, kako vedno manj učinkovita in zahrbtna reč je to. Trkam – in po devetih mesecih dobro kaže – da se še dolgo ne srečam več s to sorto flaše.
Festival je za mano, morje, sonce in škržati so za mano. Čudoviti zalivi in plaže s smetmi so za mano, mravlje in tigrasti komarji tudi. Zdaj je čas, da … Se klofnem na levo in potem še na desno lice, da bom za ziher verjela klofuti. Da se aktiviram za pravo življenje! Stop sanjarijam in modremu nebu, od tega se ne preživi.