Po živahni, beli, pocukrani, vijolični, skulirani, tradicionalni, pristni noči s tronadstropno torto, iz katere na daleč buta laktoza – ta se sveti že v zraku nad torto … Po tej noči z odlično hrano, polnim želodcem, po noči, uokvirjeni s podpisi, ko se odpravim spat šele, ko ptiči začnejo s trideseto rundo petja zelo uigranih tonov, vedno začutim eno praznino. “Vedno” se je zgodilo le dvakrat v mesecu rožniku, prej enajst let nikoli. Ko sem pri sedemnajstih imela to priliko doživetja poroke, tega zavedanja pod vsemi mozolji in zavijajočimi očmi še nisem imela, zdaj se pač že poročajo moje generacije.
Na silo odspim tistih šest ur, ker prespati dopoldne ni več tako kul, in nedeljo preživim precej pasivno in omotično od vseh občutkov – dobrih, ker sem dobila novo staro srečno prijateljico z istim imenom, a drugačnim priimkom, in nelagodnih ter sebičnih, da kaj pa jaz, kaj pa midva? Tako konkretno in definirano in prepričano delujejo vsi ti na frišno zapriseženi in zapečateni. Tako zelo vedo, kaj hočejo, kaj je njihov smisel, njihov cilj, ne glede na njihovo zgodovino. Tudi jaz hočem, da se moja devetletna zveza nadaljuje v neskončno s tem popolnim tempom, popolno harmonijo, popolno svobodo, a z dobrim občutkom povezanosti, udobja in varnosti … Ja, ja, saj veva, kaj morava in kaj hočeva, veva tudi, da imava namen priti do epizode, kjer bova vsak na svojem naslanjaču ždela in gledala vesoljni promet, ki bo potekal mimo najinega okna, zraven listala svojo knjigo Mon livre d’aventure in še vedno bova imela namen spati zažličkana na jogiju meter štirideset širine, ker se naj ne bi kaj preveč zredila … Če bodo le kompromisi tekom življenja pravilno klapali in če bodo sami dogodki prijazno umeščeni na najino avtocesto.
Ja, povsem zdravorazumen in neškodljiv je sklep, da neko uradno priznanje ne pomeni nič v stremenju k sreči, to je čisto jasno že od dolgo nazaj. Vseeno pa vsa ta simbolika … Zbode. Zbode človeka, ki še ni povsem izoblikovana kreacija, ampak mu še ogromno manjka, da bi vsaj približno postal nekaj, nekdo, gospa ali gospod. Še malo poglobi to krizno identitetno nerazložljivo čokožersko slo, čeprav prstan sploh nikoli ni bil tisto, zaradi česar bi se v sanjah počutila izpopolnjeno. Ljudje smo hecna bitja.