Lumbalna punkcija ali brezsramno nalivanje z neomejenimi količinami kokakole

In kave pozno zvečer!

Lumbalna punkcija je invaziven postopek, načeloma neboleč, rutinski. Gre za odvzem likvorja, brezbarvne tekočine, ki potuje po naši hrbtenjači in obliva naše možgane. Uporablja se pri diagnosticiranju raznih nekul nevroloških stanj kot so meningitis, encefalitis, multipla skleroza. Vir: internet.

Lumbalna punkcija je smotan postopek. Zlezeš na bolniško posteljo, se namontiraš v mačjo klobko, nasršiš svoja ledvena vretenca čim bolj navzven, da zdravnik na pravo mesto vdane strašljivo punkcijsko iglo, s katero se  prebije do kanalčka, v katerem se nahaja možganov sok. Vir: jaz ali Izgubljena v vesolju ali Darja.

Kot ambiciozna poročevalka s kraja zločina, sem takoj pričela z oglašanjem. V ponedeljek se mi je zgodilo, da sem že drugič v življenju sodelovala pri kraji te možganske tekočine. Tokrat je bila kraja bolj prebrisana in bolj vešča, zato se mi je celotna paranoična drama, skozi katero sem se vrtela cel vikend zavedanja, kaj me čaka takoj ob pol osmih zjutraj, naenkrat zdela pretirana. In ah, brezvezna.  Ob upoštevanju zelo slabe izkušnje izpred trinajstih let, ko mi je bilo kot mozoljki pomembno, da grem septembra na maturantski izlet v Španijo brez glavobola, je logično, da sem zdaj stisnila tisti zametek repa v še bolj nično točko v moji trtici, kot je to sploh mogoče.

Vseeno so celotne okoliščine danes malo drugačne. Verjamem, da se je v teh letih igla izpopolnila, nenazadnje je verjetno dobila neke pametne gumbe, da ve kako se zarotirat, če ji slučajno kaj pride naproti. Medicinska sestra me je tokrat držala za roko. Takoj po posegu sem dobila liter fiziološke raztopine v žilo. Zraven mene je bil ves čas moj na celem svetu najljubši tip. Jedla sva piškote s čokoladnimi kapljicami. Svetovani so mi bili Red Bull, Coca Cola in kava. Ter dva do tri litre vode dnevno. Potem sem začela pisati o dogajanju v meni po urah, po dnevih, za kar pa se mi zdi briljantna ideja, da podelim s svetom! Ali pa ne. Nenazadnje se vse to bere točno tako zanimivo, kot bi prebolevala prehlad … Po fazah napišem povzetek celotedenskega postpunkcijskega prebolevanja, tako bo bolje.

Faza 1: strogo ležeča

Samo do stranišča lahko oddrsaš, sicer pa čakaš na dobro voljo dobre vile, ki ti bo prinesla kofein in smokije. Moja dobra vila je bradate narave, zato včasih skuha kavo in pozabi, da jo mora s kuhalne plošče v skodelici prinesti tudi do mizice. V Fazi 1 si zelo siten pacient, brundajoč, če je kaj preglasno, a hvaležen, da je pravljični svet do tebe tako korekten, da ti sitnobe ne zameri in ti ponudi toplo dlan, ki deluje kot uspavanka (čri čri).

Ležati moraš v posebno ravni horizontali. V položaju vampirja, ko gre ta spat v svojo krsto. V obliki ležečkota iz betona. Dovoljeno ti je lebdenje pametne mobilne mašince nad nosom, dovoljeno ti je, da brezglavo klikaš na vse mogoče traparije, ki ti pridejo pod blazinico kazalca.

Boli te točka desno od sredine v zatilju, lopatice zadaj in prsni koš. Ne znaš si popolnoma razložiti, zakaj.

Faza 2: ležeča

Še vedno te vse boli. Ugotoviš, da največ od prisilne drže ležanja, totalno nečloveška poza je. Tvoja paranoična pretekla jazovka je poskrbela, da boš lahko do konca življenja zobala težko pogoltljiv prezdrav konopljin kruh. V vsakem primeru si superženska, pomisliš, saj si dokončno uspela zorganizirat petkovo srečanje. Kar bliska se ti od ponosa. In bolečine.

Poskrbiš za svoj bolniški karton, prvič v življenju! To bi se osupljivo bralo, če bi imela 25 let delovne dobe.

Vstaneš, po stanovanju ležeče predmete prelagaš na njihova prava mesta. Ustvarjaš navidezen red, da se počutiš malo bolj koristnega in približno vitalnega. To traja pet minut.

Faza 3: ležeča z občasnimi podvigi v vertikalo

Od dimelj navzdol te oblije čuden občutek ohromljenosti. Ali odrevenelosti. Podoben občutek poznaš, ko pride do vročih soparnih dni, ko te kuha povišana telesna temperature, ko se te dotakne zagon. No, kakorkoli je zelo strašljivo, sprašuješ se, če je to tista komplikacija, ki se pri redkih pojavi kasneje po punkciji. Zaspiš s cirkuškim brcanjem desne noge.

Faza 4: stoječa in mokra

Stuširaš se.

Faza 5: stoječe-ležeča

Ko vstaneš, doživljaš zanimive posebne efekte bivanja. Zamašena ušesa, piskajoči kanalčki v ušesih, glavobol, glavobol, drugačen glavobol, potenje, slabost, tresavica.  Po tresavici si okej. Spet lahko pregledaš internet, ko vstaneš, ti glava reče, da ne. Kava jo malo zmede, lekadol niti približno.

Faza 6: zobobolna

Če imaš predispozicijo razštelanih zob in če še nisi obiskal zobozdravnika od zadnjega dežurnega obiska, ker je pač vmes padla nepričakovana lumbalna punkcija, si zdaj ravno dovolj sproščen, da se oglasi zobovje: “Bam!, tukaj smo, zobje, gnijemo.”

Faza 7: nikakor sedeča

Čudovito se počutiš? Ne, to je lažen občutek. Podaljšaš bolniško, odpoveš udeležbo na dogodku, ki si ga zorganizirala. Nahraniš sebe s sendvičem iz bele žemljice z rezino sira in rezino prešane šunke, nahraniš mačke s paštetko iz najbolj poceni vrečke. Skupaj uživate v junku.

Faza 8: z vzgibom obsesivno kompulzivne motnje

S čistilom prešpricaš vse nedostojne površine, počutiš se malenkost bolj junaško, preden spet obležiš. Preden spet pregledaš cel internet in preden spet zmagaš v igricah s Simonovim mačkom. YouTube že zdavnaj znaš na pamet. Stranski učinek sitnobe z mini živčnim zlomom se ponovno pojavi.

Faza 9: wanna be družabna

Preživiš družinsko praznovanje rojstnega dne, vmes se potiho umakneš, saj cviljenje otrok pride do živega tudi najbolj zdravim. En teden štetja minut in gledanja v strop je dovolj, odločiš se, da greš v ponedeljek v službo na vse ali nič.

Pod črto: z jamranjem je trpljenje bolj znosno

Neprijeten poseg, neprijetne posledice, a vendar se kot take ne pojavijo pri vsakem, ne bo tako nujno hudo pri tebi, ki tole zdaj bereš z izbuljenimi prestrašenimi očmi in guglaš za vsemi možnimi informacijami, ki jih najdeš pod tem iskalnim kljućem (zdaj uporabljam svoj nenasršen in blag pomirjujoč glas). Zapis sem dokončala in objavila predvsem z namenom, da se zaveš, da vsi ti morebitni postpunkcijski učinki (s sitnobo vred!), niso nič posebnega, niso nič, kar ne bi z dnevi izzvenelo, niso nič zastrašujočega in čudnega. Zgodba je povsem osebna, najbrž potencirano spisana pod vplivom dejavnikov, ki ne zmorejo nuditi prav relevantnega temelja. Zagotovo pa v tem tednu postaneš nadvse ozaveščena oseba, podkovana z rumenimi, poljudnimi, znanstvenimi dejstvi vseh aktualnih spletk.

Samo še to povem: glavobol, ki ga tako epsko opevam, ni običajni vsakdanji ne-da-se-mi-delat glavobol. Gre za glavobol v smislu ekonom lonca, ki začne piskat, ko je pod pokrovom preveč pritiska. Ki začne piskat, ko se iz ležečkota spremeniš v sedečkota … In te fizikalne fore.