Kaj pa njo, a jo boli koleno?

Zdaj, na drugi ponedeljek po dopustniškem življenju, oh, tem čudovitem grškem življenju z velikimi debelimi pojedinami in namakanjem teh isto velikih in debelih riti v Egejsko morje!, bi pa že morala normalno ali vsaj stabilno šofirat rutino dolgočasnega vsakdanjika. Brez kompulzivnega basanja grških čokoladnih palčk v usta in brez stresnih izpadov med pripravljanjem zajtrka … Pa potem še brez nadpovprečno visokega števila jokavih izbruhov na različnih mestih na območju petih kilometrov. No, ni šlo.

Pa se zapletem okoli krivic, zakonodajnih krivic, ki jih ne razumem, ko je človek ambiciozen, ko ima človek visoko stopnjo izobrazbe (pa ni čisto važna ta izobrazba), ko bi človek rad delal in bi vsemu temu rad služil enako kot vsak drug, a bi potreboval – ali pa ne – precejšnje prilagoditve vsaj delovnega časa, da bi bil vsaj enako tudi učinkovit. Človek invalid. Človek invalid, ki je ob nekih aktivnih politikah zaposlovanja lahko vesel, da te obstajajo … Pa obenem razočaran, ko ugotovi, da so v končni fazi vse za en drek.  A je res treba, da je človek invalid revno bitje z manj kot minimalnimi dohodki, da si ohrani še nekaj tistega zdravja, ki ga ima? Ker če bi hotel višje dohodke, bi človek invalid moral tvegati še preostanek tistega zdravja, ki ga ima, da bi dosegel nivo dohodka, ki je vsaj tam nekje pri povprečnem dohodku. In ko tvega zdravje, še tistega nekaj, kar ga ima, takrat bo šele lahko koristil prave pravice, ki so namenjene invalidom, a te pravice, pravice krivice, bodo prinesle tako majhen dohodek, da se bo človek invalid spet lahko štel le k revnemu bitju z manj kot minimalnim dohodkom. Zaradi izgorelosti bo za nagrado dobil še nekaj manj zdravja, kot ga je sploh imel.  

Človek invalid se ob vsem tem paradoksalnem razmišljanju zaleti ob novo oviro. Načeloma ga take reči ne ganejo, kot tudi kanta, ki je postavljena na prazno parkirišče za invalide tik ob razvojni ambulanti zdravstvenega doma, ne. Zasmeji se, objavi fotko na instagramski story, kjer čez 24 ur  fotka izgine. A na tak dan, polnem spoznavanja teh zakonodajnih krivic, kaj takega ne bi šlo ven skozi smeh. Zato ta tresk v redarja in gospo, ki sta stala ob rampi za avtomobile pred starim mestnim jedrom in delila letake, da se v okviru trajnostnega razvoja mesta za avtomobile staro mestno jedro zapira, ven prileti kar v obliki joka. Nemočnega. Prisiljenega v nekaj, kar mu ne paše. Lahko bom uporabljala mini električni busek, na katerega se sicer do zdaj pol leta nisem upala usest … Super, končno ga bom preizkusila, living on the edge, kljukica pri skoku iz cone udobja. Po drugi strani se pa sprašujem – zakaj? HOP doma v avto, HOP pred rampo iz avta, HOP na busek in HOP iz buska, ko bom na cilju. Zakaj štirje HOP-i, če sta dva bolj mirna in bolj udobna in bolj prijazna do mojih nog? Zakaj se ne morem samo peljati proti zgradbi, kjer imam delo, do točke, kjer bom aktivno preživela dan in kjer se bom počutila produktivno, kjer bom imela močan občutek doprinosa k nekemu družbeno naravnanemu cilju, kjer se bom energijsko izžela, a bom zadovoljna padla v posteljo?

Seveda bom utrujena za popizdit, ko se bom na poti nazaj do avta spuščala po stopnicah (ker spust je vedno manj problematičen kot pa vzpon!), a nasmehnila se bom kitaristoma, ki sta vadila na zidku od stopnic in ju pozdravila. Pred najvišjo stopnico se bom ustavila, prijela za ograjo, šla počasi dol. Za mano bo eden od fantov zavpil, če bo šlo, če rabim njegovo pomoč, nazaj bom narejeno vedro odvrnila, da ne, da imam pod kontrolo te stopnice … Seveda jih imam, varno se počutim, a ena minimalna izguba koncentracije pri ukazovanju možganom, naj premaknejo levo nogo, bi pomenila, da se skotalim dol po kamnu. Malo sem jezna takrat na ljudi, da me sprašujejo, če je vse okej, ker se zmedem in bi kar začela razlagat, se v zadregi izgovarjat, da je vse okej, da je to moj naravni in normalni okej, da sem vseeno na trenutke užaloščena in malo grdo gledam, kot sem to mogoče danes … Pa sem po mojem odgovoru vseeno malo zacmihala tam v nosu, ker sem bila ganjena, vedno sem ganjena, kadar nekdo opazi, da nekaj ni prav in se celo javi in ponudi roko. Sploh ob takem dnevu, ko sem imela ta prave špičke zunaj že od jutra naprej. In ko se hudujem nad krivicami, krivimi pravicami.

Rada imam stopnice. Točno te, specifične. So dober trening, pod lepimi drevesi vodijo, vedno znova občudujem, kako zares čudovit del mesta so … Ampak če mi ne pašejo, no, takrat mi tudi mini električni busek, ki bo zahteval dva dodatna HOP-a, ne bo. Ker se moram že tako nenehno in veliko bolj kot zdrav človek prilagajati svetu. In ker se ob vsej tej situaciji počutim, da mi je bilo še nekaj odvzeto.

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: