Za hip ujeto ravnotežje.

Občutek je … Izpopolnjujoč, srečen, lahkoten, samozavesten, krasen je. Za popizdit je bilo stresno, svoje živčne končiče sem povezovala med sabo še 48 ur po tem … Nisem pa dvomila, da ne bi speljala do konca. Govor se bo zatikal, vozljal, blokiral, sem se bala. Še kot mirna in v varnem okolju ga nisem znala …

Če je jaz ne vidim, tudi ona mene ne*

Zadnji teden januarja je bil divji. Ob dobrem občutku zaradi uresničevanja prelomnic, ob stresu, če se bo le vse po načrtu izšlo s sestavljanjem zadnjih wordovih strani v celoto, sem fasala tudi mokre noge, ker je močno snežilo v petek in so bili ljubljanski prehodi za pešce pod vodo – tisto umazano, rjavo, žlobudrasto. Jaz …

Uh, da bi vsak dan lahko nabirala smrekove vršičke!

Preurbanizirana sem postala.  Betonska stopala sem dobila! Taista stopala, ki so bila v mulčkastem in potem še v mulastem obdobju vajena vsakega razgibanega terena, in so se zdaj povsem asimilirala na ljubljanskem steriliziranem asfaltu, tupatam vseeno razritem zaradi mestnih korenin.    Zato me vsak redek obisk gozda, gmajne!, posebej fascinira in navdahne in dotakne. “Kako …

Manjka mi še krik “V napad!”

Potem je minila še nedelja, ker je bilo treba brbončice odpeljat k štantom čokoladic in pralin in oblitih suhih sadežev, temu pa sledili dnevi spopadov, dnevi pravih epskih bitk v moji, včasih kakšni kapi preveliki, a vseeno precej mali buči. Krvava vojskovanja so bila dodatno zbombandirana še s strani Direktorata za slabe novice, finančni ministri, …