Pijem metin čaj z listki šentjanževke in v resnici je to kar močna stvar. Sem dosegla svoj zen, da lahko normalno nadaljujem z delom. To slavno drugo branje me je konkretno mahnilo v lice, je čisto oteklo in rdeče, potresava mi v rokah, ko tako z zanosom pišem še vse zadnje diplomske stihe, bruhajoč občutek me daje v prsnem košu tam med mojimi trenutno upadlimi joški.
Zavijam z očmi, ko nizam te že osnovnošolske stavke, ki se v besedilu trenutno dvaindevetdesetih strani ponavljajo še desetič. Srčna aritmija se pojavi ob vseh mimobežnih mislih – hitreje deluje srčna zaklopka, ko pomislim, pa saj ima zadeva smisel! Pa saj bo šlo skoz, bo šlo … Izpolnila sem bistvo naslova, popravila opombe in se bolj osredotočila na to moje andragoško področje. In upočasni se pretakanje krvi, dobim ozebline v že tako premražene okončine, ko pomislim, kakšno sranje mečem na papir, kakšno neskladje obstaja med odstavki, kolikokrat je prekinjena rdeča nit oziroma koliko preveč jih je! Da bom samo jaz razumela, kaj sem želela povedat, saj se v moji glavi vse lepo povezuje. Res je, da sem od Projekta 2013 pa do zdaj že skrajno izgubila objektiven pogled pa da mi mora itak nekdo drug sodit … Nekdo jutri.
Res je, ko pravijo, da je največji problem kvalitativne raziskave nestandardiziranost, kar za Izgubljeno v Vesolju poenostavljeno pomeni še eno dodatno iskanje same sebe v tem. Ha, lahko bi vedela!