Res so stvari čez dan, kljub sivini neba in kapljam, ki bi želele biti sneg pa so potem raje žlobudrasti kosmi, ki so potem še raje nazaj težke kaplje, veliko jasnejše. Veliko bolj lahkotne, bolj so umirjene, bolj stabilne in na hojladri. Medtem so tiste nočne strašne in demonske, ogromnejše so, hitreje švigajo sem in tja, tesnobno privijajo vest in se zaletavajo v občutljiv mehurček mavric, samorogov in rožic.
Sovasto zrem v malo svetlejšo temo, ki prihaja skozi okno, mesečina bi se ji reklo, če bi mesec svetil. Misli se kar zaletavajo in iščejo en varen steber, na katerega bi se lahko nalepile, en steber, ki bi lahko bil rešitev. Rešitev! Mini plan, ki je precej enostaven. Ob tej žarnici sem spet tako vznemirjena, da spet kar ne morem izkoristiti tistega udobja sveže preoblečene posteljne garniture in topline, ki jo v spanju oddaja moj sospalec.
Prijetno prehitro postane zavajujoče in to, da ne vidim več bav-bava ne deluje več koristno za mojo učinkovitost … ! Ampak prijetno tudi ne postane zavajujoče, če veš, vidiš, opaziš, izvedeš pravi mali socialni eksperiment.
Kar dvignila sem se malo nad, bila tiho, ko so govorili blond podaljški, se iskreno smejala, ko so se obujali spomini, si ne želela več nazaj, nikoli. Bilo je vse isto, bilo je sproščeno, v uvodu je bila bela vroča čokolada vse preveč vodena. Prijetno srečanje, po katerem me je samo veselje, da se v taki zasedbi (na enem stolu sedi močan težek karakter, ki v vseh vidi najprej grdo, je pa sam še kako direkten in odkrit, na drugem stolu sedi zelo šibek karakter, malo puhloglav, nekaj preračunljiv, a srečen in zadovoljen z malim, tretji stol sem jaz) še nekaj časa ne bo ponovilo. Ta koledar je pod kontrolo, ni zmanipuliran in ni izsiljen, lahko zavijam z očmi, odkrito povem in pokažem, stojim za svojim in sem slišana. Če ne bi bilo tako, bi bilo prenaporno.