Upam, da sem vse naredila prav. V leto 2014 sem vstopila v rdečih gatah, ker da prinašajo ne denar, ampak več denarja kot v preteklem letu – to pa je kakorkoli dobro, ker ga je bilo v letu nulatrinajst komaj za sproti. Naoljčkala sem se po celem telesu, da koža ne bo spet tako suha celo leto, in si za vrat zlila par konkretnih špricev edinega parfuma, ki ga imam, da bo dišalo okrog mene še v pomlad pa v poletje pa naprej. Toliko od mojih mini silvestrskih obredov, dokler se vsa pozornost spontano ni preusmerila v družbo, ki se je potem zbasala v ta mali najemniški bivalnik, ki kapacitete za več kot dvanajst niti ne bi zmogel. Bilo nas je enajst in to samih dobrih in toplih in veselih in iskrenih nasmehov, tistih, ki so ob ognjemetih in silvestrskih golažih in alkoholih z mano že četrto ali peto leto, pa tistih, ki so bili ob tej priliki polupčkani prvič pa si pridobili verjetnost za eno tako luštno praznovanje še naslednjič.
Naslednji dan sem se zbudila s še nikoli tako močnim glavobolom in šampanjsko slabostjo. Šampanjcu se z veseljem odpovedujem, medtem ko se svoji štorasti naravi, tudi čarodejski želji, da bi mi uspelo kdaj pa kdaj zatajiti korak in brez njega speljati pot brez strahovitega padca, kljub miselnemu prizadevanju, očitno še ne. Stanovanje je bilo naslednji dan nadpovprečno čedno, nobenih s čistilom na debelo premazanih tal, nobene bruhice po parketu, nobenih črepinj nikjer in nobenih flekov po steni. Zelo dobro se spomnim, da tokrat ni bilo obiska policajev s pozivom po umiritvi divjanja, tudi sosedje za naslednje dni ne morem reči, da so gledali. Civilizirano smo speljali tale žur, se debelo najedli pa normalno nazdravljali. Ne, ne, tole sploh ni opisovanje kar enega druženja, ampak opisovanje primera za tisto prvo točko iz prejšnjega zapisa – ne obdaruj toliko z materialom, kot s svojo prisotnostjo. Tole je bil pač dober uvod k izpolnjevanju tega napotka za lepši svet!
Novoletne zaobljube? Preživeti 2014 … In to kolikor se da spodobno.
P.S.: Ampak sarm pa res ne jem.