Pred prazniki …

Po petku trinajstem, ko bi morala dobiti nakazilo, še vedno nisem dobila celotnega zneska. Kričim nad šlamparijo računovodstva. Šlamparijo, ja!, ker moja smola tistega tedna je prešerno minila na soboto, ko sprevodnik ob gužvi na vlaku ni utegnil priti do mene pravi čas, tako da se je zgodil win-win, če sem že par dni prej zoprno plačala dvakratno vožnjo.
Po dokončni posvojitvi Djangota, ko je zdaj v predalu tudi njegov potni list, se samo še vsake toliko, ko zaide misel na potencialno že nujno selitev in ko v Jinxinih očeh zaznam prezir in pogled skozi mene, spopadam s strahom in vprašanji, a je bilo tega zares treba. Ja, je bilo tega zares treba – potem, ko se ponoči pridrenja na hrbet ves po traktorsko ropotajoč, je bilo tega zares treba.
Po dnevih pritiskov in čudnih bremen in po vikendu apatije je moralo priti tudi do tega, da sem dopoldne posvetila glasnemu hlipanju in objokavanju celotne situacije.  Nič prav decembrsko se ne počutim.
Po pogovoru, ko sem še zadnjič spustila en slap po licu navzdol, je bilo pa življenje lepše. Hvala za najbolj primerno razumevanje, ko sta se dva neodgovorjena klica res obrestovala.
Po avokadovem namazu, preprostem, s kapljico limone, ščepom soli in popra, pljunkom jogurta, da je še malo bolj puhasto in malo čilija, odprem to svojo nekaj na pol diplomo. In bom celo koristna in produktivna.
Pred zadnjimi letošnjimi prazniki pa ugotavljam, če je bilo letos sploh kaj napredka v tem mojem izgubljenem življenju … No?

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: