Vsekakor moram obeležit ta prebit zgornji žnabelj,
se zahvalit, da imam cele zobe in nos,
preklet to ponovno neplanirano in trapasto in bolečo in štorasto in s sebičnim reklom “vedno se zgodi meni” objokano izkušnjo,
si obljubit, da bom vnaprej bolj previdna (bolj previdna pred nikoli predvidenimi opcijami in raje bit v pravem trenutku na ta pravem mestu, ker je to tako enostavno in umevno in pravilno),
se predvsem ne bat sveta in – saj se ga ne, bom pa kmalu začela verjet v to, da mi bo enkrat, ko bo karma ali nekajže ostala brez idej, samo še nebo padlo na glavo – in …
in it naprej.
Pa pisat diplomo, za katero sem po enem mesecu, potem ko sem dobila nov zagon in svež veter med sive možgančice, vse te pogonske mehanizme izgubila in zdaj že dva tedna delam samo na tem, da jih dobim nazaj.
Damn, da je težko to pletenje rdeče niti nazaj v klobko, september je pa že tako blizu.